Rada bi čutila tvoj hrapavi jezik
     na vsakem delcu mojega posušenega telesa...
Rada bi čutila kako čistiš iz mene umazanijo,
     me napajaš s svojim vonjem...
Rada bi odprla oči
     in začutila, da si me vrnil v življenje...

Sem kar utihnila ob vsej tej tvoji nedolžnosti…
Se nasmejala ob tvojih predrznih idejah o tem,
Kar jaz po tvojem mnenju čutim…
Nisi razumel...silil si dalje…
Z jeznim renčanjem sem se otepala tvojemu
Poskusu, da mi vstopiš v glavo…
Sovražim to!

Nakopičeni trenutki
Zlivajo se v podobe
Ob zavesti
In brez nje
O katerih
Ne izvemo
Od kod prišle so

Čudo je,
da se na dnu
lahko zvrti
nekomu od miline.

Čudo
kot mavrica

Sedim, skušam umiriti svojo misel,
čakam, ne gre, poskusim vnovič,
osciliram, parodiram med živčnimi končiči svoje zavesti
in iščem besedo, odtenek blond las in belih čeveljcev.
Mrzim poeta pijanega od nje ob polnoči,

Od koga sonce se odžene,
komu bo podarjen dan,
besede davno izrečene,
in prepevaš čisto sam.