Ustavil se je z mislijo na nov dan,
z bliskajočim gromom odseva novega začetka, ki ga želi osmisliti.
Trznil je in zamajal roso na svilnati bilki polja razuma,
da je padel v objem dehtečega, ki je pomlad.

Te iščem ob zahodu dneva,
sanjavih oči
in ponujam roko.

V poznih nočnih urah
te kličem s pesmijo, potiho,
da te ne zbudim.

Ugasnjena v pepelniku hrepenenja,
ustavljena ob dotiku ustnic,
ki razmejujejo čas in delijo ljudi
na ljubljene in neljubljene,
se odpovedujem iskrenosti do sebe,
da te ohranjam kot infuzijo
poslednje volje...Rekla sem,

Nisva sama
v brezzvezdni tišini noči

Moje bolne želje
ti kot dolgonogi pajki
plezajo čez prsi

Prstima hodam po tebi,
prst po prst,
toplinu svoga srca slažem.
Ležiš kraj mene,
u jezeru tvoga oka
drhti zraka sunca,
i voda mog pogleda
tvoj pogled dira.

Hodim.
Samo zvoki oddaljene ceste.
Hodim.
Med kuglami umetne svetlobe,
ki je iluzija.
Ker je tema.