En pogled, besed ni treba
vzel me je s seboj na pot.

Orlu sedla sem na krila,
srečno kot objet otrok.

Ležim in zrem v strop.
To je zor v belino,
ki ni bela.

Tako močno poskoči mi srce,
tako vesela ko prebiram pesmi te,
rastem in pilim svoj obstoj,
zakaj me zmes časa izdelala je...

Tudi Zemlja
na kateri živimo vsi
v poletni vročini
po dežju in vlagi hrepeni.

Človeška srca ...

Na klopci pred hišo sedi
na soncu si greje kosti
obraz razoran od skrbi
nežen smehljaj preleti
ah kje so tisti davni časi
...

Poiskala sva v noči
skrite poti,polne dehtenja,
omame...
Spletla sva trdne,globoke vezi,
ki nama celijo rane.

Stol na njemu čaše vino
Obraza dva se gledaju
Ona trijezna a on srca
Što od tuge se raspada
...

Spet češnja cvetela bo v maju,
Na jasah bo tisoče rož,
Ljubezen prevzela bo naju,
Skrivnostna postala...

jaz še zmeraj čakam
na modri oblak,
rumeno listje,
mrzli zrak