Roka počasi premaga težnost, mišice prelije sveža kri.
Prsti tesno objamejo sekiro, pljuča zadržijo dih.

Dejanje ni pomembno.
Namen ni pomemben.

V očesu preskoči iskra, glavo zasuje plaz misli.
Telo napeto, kot trampolin na kritični točki

Brenkaš po strunah razpoloženja,
krpaš melodične luknje sistematično ob večerih.
Kakor da bi dihal polžje korake na obroke.
Kot da bi zgnetel še zadnji košček sistema.

Le kaj je poleg tvojega nasmeha?
Ljubečega pogleda tvojih oči?
Da vse, kar sem storil brez greha
bilo je. Je. In bo. Kot ti.

Neslišno, kot po prstih
se je noč prikradla.
Kraljuje kakor vila, s svileno roko.
Dotika se neslišnega.

Spokoj Mraka zaobjel temačno je meglico,
na mehanizirani ploskvi ji poiskal obupa jutra je družico. 
Kot cmok napake je odjadral z bolečo svetlobo nad kresnico,
z begavo spačenim peresom bleska očrtal obraza je matrico.

Poljub.

Senca na dlani spomina.
Starešine na strehah
in zgubana čela obzorij.
Jutro.
Smeh dneva.