zapleta ga v jeklene žice
ovija razum
zaseda prostor odprtine v zidu
okno brez zaves
zakrito s pregreto pločevino

strah

razpira se
s čebelo v dlani

spet

spet bo razkuštral
razparano kožo

Dišijo borovci, slišijo se pinije.
Ciprese hranijo skrivnost morja.
Cedi se slani med prek iglic borovih.
Vonji in glasovi se družijo v magično melodijo,
ki polni nedrje narave, da te omami.
Druži se človek s tem fetišem vesoljnega.
Da, da, paše.

Otoček. Oblak je borovce odel v slano senco.
Čolniček. Človek je vzljubil turkizno svetlobo.
Turkizno lesketajoča se kapljica morja se brati z vsakim valom.
V neizrečeno lepoto ideje je pljusknilo iznenada.
Kapljica žalostno potone.
Senčnato je morje.

Zmečkan kliše v roki in utrujene misli.
Borov rt in grenak priokus morja sta slepa potnika na tej ladji.
Pospešek prek valov v horizontalo.
Sprosti se zeleno sončece, guga se zadnji blisk nad otožnim mestom.
Pleši, pleši modri val, pleši kot pleše on okoli nje.

Angelsko je jutro, groba je tišina.
Reže trenutke slane od medu, 
stiska se s črnimi naočniki ob steno daleč tam.