Te sanje so sladke. Presladke.

Dotikaš se vsake kaplje mojega telesa. Spij me, ker boli. Boli, ko se moji nohti zajedajo v tvoj hrbet. Ko se tvoji zobje oklepajo mojega vratu.

Nebeški sel.
Dlakavo nebo.
Svilnata preproga.
Bleščice rosijo.
Nebo zrcali cvet.
Vdihnjen cimet.
Neboglasnica.

Zmeraj težje je,
vračanje k bistvu.
Zmeraj bolj utopično,
kristalizirati že videno.
Na meji pogubnega,
loviti sončne žarke.
Videti splet mavrice,

Kako zahtevati od dneva več
in ne izgubiti tisto malo?
Kako gre dajanje in jemanje skupaj,
če so razmerja že od nekdaj dodeljena?
Kdor ima več, da več...
Kdor ima manj, da manj...
ker enim se še hoditi ne ljubi.

Nahrani zemljo človek,
ki človek po naključju si postal.

Mar zbal si se smrti,
ko prvič si oči razprl
in žar ognja, ki od prvih dni
gorel je v prednikov srceh,
ob dvigu sonca na oltar,
v sencah Horovih rogov
zamrl je večno?

Litoželezna bogomolka
v oranžni obleki
brez kravate
se masti s pločevino.
Kri se je že strdila.