Kamasutre je dovolj za vse.
Voda za petičneže in pristna sreča skromnih.
Vrednote se topijo.
Vosek je že rdeč.

Brni motor, spotoma brnijo misli.
Neskončno tavanje po niču je zamudno.
Rumena tabla se šopiri brez razloga.
Poti taleče se v broneni kotanji.
Naposled konec. 
Ovinek proti jugu odškrne košček ravnine.

Ptice odletijo.
Daleč,
daleč pred tabo so.
Ko obzorje napolnjuje plast nevidnih flamingov,
šepet
srca v uho-
daleč so trave prejšnjih dni,

Usklajena,
Preveč prekleto usklajena.
Harmonija.
Po petdesetih letih še vedno vonj nečesa izginulega,
V hipu osamljenega,
Vzvalovanega
V gostilni.

Obljubil si-
s coltom,
da bo peklo manj,
kot si pekel ti.
Ko si me uspaval z nežnimi napevi svojih skladb,
ko sem imela vse najmehkejše, najmehkejše.
Prosim te za zadnjo,