Iščem sonce oranžno rumeno med listjem,
ki pada ritmično v krogih
pod moje nove čevlje
čez skodrano preteklost
pod kapuco dima

Večni krog
in bitje,
skoraj človek,
na drugem bregu,
ki se sprehaja skozi čas,
bo tvoje ogledalo,
ker si tam.

Ukradeno srce
je ležalo na tleh
kot prazna listnica,
izropano čustev
in ljudje
so hodili po njem
kot hodijo bogovi
po ljudeh.

In zdaj stojim, na pol poti,
z glavo proti nebu,
z dušo vkleščeno med stene časa,
tujec sam sebi, polovica obraza,
raztreščen v črepinjastih sanjah.

Solze biserijo v besede,
be-se-de.
Kamni klešejo poglede,
po-gle-de.

Drevo se zarašča v seme,
se-me.
In vsaka črka je breme,
bre-me.

Skorja tvojega telesa.
Robovi tvojih slik pričvrščajo slike izpred mesecev,
ko se zdi,
da so poniknile,
lesene podobe pozabljenih podstrešij,
podpisi tvojemu srcu.