Bruham energijo.
Ves skozlan se hočem izogniti.
Nočem v nov krog.
Zabit v delavnik kot križanec.
Rešujem in dvigujem se.

prve podobe
otroške igre
so pršele na
priprte veke
dvignjena pod obok
temno modre noči
mehko padajoče

prisluhni melodiji ustnic,
ki igrajo zate,
pij iz kupe, ki ti jo
čarajo moje besede,
objemi nemirno telo,
ki drhti od želje 

želim igrati s teboj
najslajšo melodijo,
ustvarjala jo bova
skupaj v nemirni noči

diham tvoje misli
skozi nevidne
sledi vetra,
ki šepeta
biserni milini
uspavanih dreves

Kje je tvoja dlan?
Popeljala bi me tja,
kjer se smreke odenejo
v srebrnino plašča sanj. 

Stopaš po poteh,
kjer sem stopala jaz,
v pomladnem jutru.
Dišalo je po snegu.

Rdeča, rumena, zelena.
Ko gledam krošnje dreves,
mi dih ustavi petje šumenja.

Rumena, rdeča, zelena.
Barve tiho izginjajo,
krošnje se izgubijo v vetru.