Bela bom nevesta. Tvoja.
Čuvala se bom le zate.

Bela bom nevesta.
Nikogaršnja do takrat.

Nocoj me spet povabi.
Ne bom te zavrnila. Kot takrat.
Nocoj naslikaj me v rdeči,
odeni me v barvo strasti,
naj odvržem vsaj za nocoj črnino,
naj vsaj nocoj...
glas mi prekipeva in kipi.

Pravijo, da so pesmi
o drugih, o simpatijah
prehitro minljive.
A o čem naj potem
pišem?

popka
na isti roži

metulja
na istem cvetu

utrinka
na istem nebu

Oduvijek šaputanjem ulazim u dušu,
i pod okriljem srca ispijam nebo.
Šumski mirisan, otmjen i obnažen,
širinom ruku vežem tvoje poljupce
i ljubavnim snom uranjam u tebe.
Zato uz krošnje glasa pripijaš grudi,
i mekanih dodira pjevaš o cvijeću

Ne gledaš se več v ogledalo
Ne izbiraš današnjega parfuma
Ni več vsakdanjih malenkosti
Njegov goreč poljub je iluzija

Mrko stojiš na koncu ulice: