Vonj po domačem pecivu
Majhna hiša v idilični vasici
Iskriv otroški smeh
Žalostna simfonija ljubezni

Spreminjanje

Ptica sem - letim.
Sonce sem - grejem.
Veter sem - božam.
Violina sem - igram.
Roža sem - rastem

Stala sta sredi sveta
Sredi plitkega sveta.
In želela obvarovati
Svojo globoko ljubezen
Pred krvavo utopitvijo

Pod žgočim soncem krhka krila se talijo. Ti še vedno lucidno letaš čez prežagano nebo. Kristal v očeh zapustil svoje je bivališče...
Nemilost preplavlja še poslednje vence.
Trohni vse, še svilene sence.
Lesket planetov iluzij postal je teman, drgetaje umika v veneče se vesolje. Nema rosa se razdaja, kapljice polzijo čez magnetno
polje.

Zakaj ti nismo podobni
če smo po tvoji podobi?
Zakaj ponoči
cerkvena ura odzvanja
če sa čas v sanjah krivi?
Zakaj si želimo besed
če z njimi bežimo v
molk?

V lokalu sedim,
hladno pivo se pretaka,
skozi okno se oziram,
dež pada.