K         u
  r     v   l   
     i       ja
Noči
    joče
ne 
  sklenjena

Narava se dela norca iz mene.

Vsa obupana sedela na balkonu
in kričala na luno, ki mi noče nehati kazati jezika.
Ne morem spati, saj se zvezde znova in spet povezujejo v tvoje ime,
v temnih krošnjah dreves pa prepoznavam tvoj obris.

Slika žalostno romantična,
melodija ustvari ambient.

Prekršim pravilo,
potočim solzo zaradi njega.
Ponos se po koščkih izgubi.

Počasi se vzdrami gladina
In hitreje, če udarjaš s prstom.

Ne potrebuješ zimskega spanja,
Da bi se prebudila februarja
v Sankt Petersburgu sanjava
In on ne potrebuje besed.

Gledam sliko, na kateri se topi čas
peščene ure in mi pronica skozi zapestje
kaplje težnosti mi prekrijejo veke
in utripam večnost.
Zaprta budilka v meni se nagne  naprej

Včasih bom rob brezna
in ne boš vedel,
da stojiš na robu prepada
in ti ne bom pustila trkati na moja vrata
hermetično zaprta v svoj svet
bom iskala neke pozabljene vizije
in kričala...