Želim.
Trnjevo želim.
Zimsko bela,
ledeno orošena,
mrzlo pričakujoča...
Želim

Postavil sem stebre na vodi,
po sredini črnih linij sem jim osvetlil stene
in izbrisal horizont.
Ker imam samo to kar sem
in lahko plovem vzporedno,
kakor vsi drugi sinovi. 

Vdih.
Jedki plin polni pljuča.
Puh.
Oblaček se razblinja v realnosti.
Kadeča palica iluzij v gobcu
te še ne naredi čarovnika.
Vdih.
Klopca v parku pleše s smetnjakom,
nagrobnik mrtvega veterana
poskuša iti zopet v boj.
Izdih.

Poslušaš bitje moje
s tvojo sapo prežrte krvi
naslonjen na moja stegna.

Zagrizem se v tvojo lopatico
Tvoja koža je mehka
Diši po temi
Diši po vojni

Mrzli tokovi brezčasja tečejo skozi ledvice
in sence padlih so obhodile hiše krvavih bogov.

Nekdo si morda zaželi ognja v tej slani samoti,
ampak groteske depresivnega pisca grozečih
pustih gub obraza stopljenih oči pustijo ljubezen nedovršeno.

Smaragdno nebo razrašča
roževinste lovke
v bit mokrih želja
dekliškega dela dneva.