Jeseni morje ni enako
poletnemu.
Samo občutek neskončnosti
še polzi po gladini.
Poletna utopija
se je utopila
v sebi.
Jesensko sivino
skrajšani valčki
s peno odnašajo naprej.
Malo na silo se zarijejo
v valobran.
Tam se razbijejo.
Mi je vseeno?
Gledam, pa ne vidim enako,
modrega ni.
Še moje oči so sive, temnejše.
Čakajo.
Vseeno, hvala morje.
Še te poznam.
Večnost moja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
