Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow Posamezne pesmi arrow Okno zrelosti...

Okno zrelosti... Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a abigail, v četrtek, 03. apr. 08
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (2 glasov)
 

Očarane od sonca in morske klime
se vračamo domov na koncu zime
zasanjana, zaljubljena dekleta,
razposajena od maturantskega izleta.

 

Konec je Pepelkinega plesa,
saj na oknu vlaka odgrnjena zavesa
prikaže prazen, siv peron,
zeleno klop in s čiki nasmeten  beton.

Nesrečne nas pretrese misli hlad,
da ugrabil Perzefono Had
je v tem jutru na zagrebški postaji.

Obup zahrbtno barva v sivo
sanje, ki smo jih radoživo
skrile za srečnimi smehljaji.

Zapazim jo - na klopci skrito,
steklenico v časopis zavito
in narahlo zaskeli resnica,
da so naše sanje kot pozabljena žganica.

Redoljubno in počasi, z mislimi v smeteh,
star smetar pometa, vse kar je na tleh.
Noče opaziti pozabljenih stvari;
čemu bi nase trpal tuje si skrbi.

Enoličnost toga vzdušje nam strupi,
visoke ideale pomendrane k tlom tišči
in kot prah se useda na razum.

Le zakaj je vlak ustavil tu!
Da bi približal nam spoznanja dnu,
preizkusil naš pogum?

Od daleč previdno opazuje
smetarja, ki se od klopce oddaljuje,
možak, ki že dolgo si obril ni lica
in ga omamno vabi pozabe polna steklenica.

Skoraj je na cilju, a plane brž nazaj,
ker na peronu se prikaže uniformiran policaj.
Ta na srečo dobre volje stopi do smetarja,
ki se kot stari znanec z njim veselo pogovarja.

Tveganje je nujno na poti do uspeha,
človek neumorno upati ne neha,
kljub porazom in bojazni.

Igra indiferentnost, nič se ne priganja,
lenobno se prebija do steklenice žganja,
previdno omahuje, ker boji se kazni...

V kupeju toplem kot angeli z oblakov
priče smo njegovih prestrašenih korakov
in v sočutnem smehu stiskamo pesti,
naj ga skromna sreča na cedilu ne pusti.

Na drugi strani prizorišča
v sivo oblečenega gledališča
odvija se še ena drama;
v njej sta akterja mladi mož in pa mlada dama.

Obstaneta oba prizora,
kakor tista nočna mora,
v kateri ne moreš teči, ker noga ti zaspi...

Razraste se obupa trnje in plevel,
ki v ljubezni para morda bo zacvetel,
še preden vlak odpelje, ki tu kot zmaj stoji.

Odločena, v belem plašču, s kovčkom v rokah,
on v obupu, v sami srajci, na obrazu strah.
Prosi jo, obljublja, na koncu že grozi,
njej vedno bolj s solzami se polnijo oči.

Strto vso in negotovo kot princ jo osvobaja,
iz obupa , trnja vodi, obljublja pot do raja.
Takoj, ko iz perona miličnik odkoraka,
bradač pograbi žganje, ki nanj zvesto čaka.

Takrat se vlak premakne, a ona z njim več noče.
On zmagoslavno jo objame, ko mu na rami joče.
Njegovi vroči strasti ne more se upreti.

In njuna je ljubezen našla skupen tir,
ni le njej pošla nemara energija za prepir?
Morda si kmalu bo želela novi vlak ujeti?

Ta ji je odpeljal iz Zagreba v Ljubljano.
Enoličen dir v nas sproži razmišljanje zaspano;
njuna je ljubezen kakor steklenica
edinstvena in žlahtna, a to ni vsa resnica...

Res se skriva v trnju, ki redko zacveti
in še bolj poredko da iz sebe sad.
Hitro ta uvene in potlej se zazdi,
kot da Perzefono je ugrabil Had.

Naivno življenja tuja smo sodile,
da bolj zrelo se bomo zaljubile,
smo verjele in prezirale strasti.

A največja iluzija je brez napak živeti
in trmasto do konca v pravljice verjeti,
v katerih za naivne so največje pasti.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (4) KOmentar RSS
Objavil/a Providence, v 03-04-2008 22:11,
1. zgodba maturantk
Je krasna, enkratna, nanizala si nam opažanja in razmišljanja, dragocena in unikatna v tistih malce 'zmešanih', še ne odraslih, a vendar ne več otroških glavah; grob stik sanj/iluzij/zanosa z resničnostjo, trdo in umazano in bodečo ... Tudi oblikovno zanimivo - štirikrat po dve kvartini in dve tercini. Moteče pa je, da ni ritmično dodelana, zaradi česar ni moč tako 'pasti vanjo', kot bi si zaslužila. Vsekakor pa dovolj pritegne, da sem jo kljub dolžini ves čas z zanimanjem brala! 
P.
 

Objavil/a abigail, v 04-04-2008 07:51,
2. Okno zrelosti maturantk
Hvala, Providence! Zelo sem vesela tvoje ocene. Že dolgo sem nameravala to doživetje izpred davnih let na nek način zapisati. Zdaj, ko maturirajo že naši otroci, se mi je zazdel pravi trenutek. Res ritmično šepa, ker se v to nisem dovolj poglobila. Na vsak način in trmasto sem hotela ujeti akrostih ;) in zato grešila v verjetno pomembnejši stvari. Lep pozdravček, 
Abigail
 

Objavil/a isoncek, v 06-04-2008 20:10,
3. maturantke in akrostih
Ne, Abigail. Ni bilo trapasto loviti akrostih, saj sploh ne omejuje (pustila si si dosti svobode), samo najbrž si si res vzela premalo časa za dodelat ritem in rime...no, če si že želela pisati v neki formi. Toliko o tehniki. 
Zgodbica pa, zanimiva. LP KOČIJAŽ
 

Objavil/a abigail, v 06-04-2008 21:12,
4. Okno zrelosti maturantk
Hvala za pozornost, mnenje in oceno Isonček! Se strinjam z vsem...me pa zelo veseli, da se vama obema zdi zgodbica zanimiva in verjetno še komu, ki si vzame čas, da jo prebere in najde sporočilo v njej; to je bil moj glavni namen :)
Lepe sanje želi vsem Abigail
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo