Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow Posamezne pesmi arrow Balada njegovega portreta

Balada njegovega portreta Natisni Priporoči prijatelju
Od mathea   

V rokah svilena fotografija -
na njej obraz njegov meglica sanj prikriva.
Soj angela - ki hotel bi postati-
bežeča zdi se mi perut v modrici zlati.

Ko tu stojiš lepota omamljiva -
skulptura prevzetno očarljiva,
pogled otožno zrel neskončno me prevzame,
prebuja v meni se spomin podobe drage.


Kod sva se srečala midva,
da duša te tako pozna?
Kod so vodile najine poti,
da oko pogled mi nate zarosi?


V medaljonu, ki ga nosiš, sem te prepoznala.
Nekoč ti ga je moja roka dala,
ko tiho sva ob reki stala,
kjer drobna balerina z demonom je plesala.

 
Še slišim zvok godala - violine,
še slišim glas električne sivine,
v ritmu veličastne simfonije
srce je srcu ritem harmonije.


A grom udari, strela ubije.
Ubogo bitjece se zvije.
Od bolečine neminljive
iz solz se bitje v reko izlije.


Okamenel si demon dragi
v trenutku tragedije.
Ukradli kremplji usodne ironije
so bistvo , ki nikoli več ne vzklije.


Tako je mislilo srce,
ki ranjeno trpeče,
je stiskalo v sebi medaljon -
srebrno kapljico - drhteče.


In mnogo reke kapljic steče,
ko neki fant dekletu reče,
tam zraven kjer je kamen stal,
kjer slap mu solze je že dolgo pral.


»Poglej ta kamen, kako joče-
srce iz njega uiti hoče!«
Prijela deklica ga je v dlani dišeče
utrnila se zvezda je svetlikajoče črne sreče.

 
Četudi ona kamnov v slap ne meče,
jo v dlani kamen vroč opeče
in vrže ga v globine reke,
kjer kamen v hipu prepotuje veke.

 
Iz vode se prikaže angel presunljivi.
V soju modro zlatem ga uvidi.
Mu na obrazu ni moč brati let,
na plečih medaljona večni cvet.


Pogled na angela jo mami.
Vse kar ve, pozna - utone v pozabi.
Za hip se v večnosti predrami,
skozi fotografijo, ki jo vabi.


Prečudovita je sapa domišljija,
ki srcu vedno nove upe odkriva.
Skozi sanje peruti sta poletela,
nekje med nebom in zemljo sta se objela.


Iz medaljona srebrnega zdaj misel seva.
Skrivnosti lepote vseh časov opeva:
Balerina in demon bosta večno živela,
ljubezen še iz kamna bo vselej gorela.


Ko tu stojiš lepota omamljiva -
skulptura prevzetno očarljiva.
Pogled otožno zrel neskončno me prevzema, 
vem, v obeh ideja ista se rojeva.


V rokah svilena fotografija -
Obraz - meglica želj ne skriva.
Soj angela, ki hotel si ga pokazati -
Žarečo prepoznala sem perut v modrici zlati.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo