| Napisal/a Mrlič, v sobota, 14. jul 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Višje kot greš,
bolj si upaš,
manj te je tukaj.
Nisi sam, ne obupaj,
še jaz sem s teboj.
Ni je družine,
čez pravo samoto,
žalobnimi monologi
in postle mehkoto.
In bolj se zavedaš,
Bolj si morbiden.
Le še nežnim dotikom,
se naju je dovoljeno dotikat',
da bi naju bili zbudili,
iz sna, potegnili,
ven iz raja-pekla.
In ko enkrat bova,
z oblakov omahnila
in bova zopet
stopala kot ovci,
v ustih več ne bova imela
istega okusa.
Okusa Svobode.
*Ta pesem je delo prijatelja, ki se predhodno ni nameraval prijaviti na postal, vendar sva menila, da je vseeno vredna objave, zatorej sem jo pod njegovim dovoljenjem objavil jaz
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
