| Napisal/a svoboda, v nedelja, 05. dec. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Osmega maja bo deset let
odkar sva v zlatu prepletla poti.
Ti si rekel da boš,
jaz sem rekla da bom,
te ljubila do konca in začetka večnosti.
Ali še veš, ko sem ti rekla,
da zjutraj ni sonca,
če se ne dotaknem tvojih dlani.
In zvečer ni noči,
če ne zaslišim kako so tvoji koraki
zvezdam prižgali luči. Devetega maja bo leto in pol
odkar se vsak dan brez jutra prične.
Zvečer se samo še stemni,
ker ni več tvojih korakov,
da bi zvezdam prižgali luči.
Ostali so le še sivi dnevi,
ko si, a kot da te ni. Si le še hroma senca nekoga,
ki je v mojem srcu prižigal luči.
Gledam te, se sprašujem,
si to res še ti?
Ne vem več kaj naj,
se sprašujem kaj zdaj,
kako naj živim brez dotika tvojih dlani
in brez glasu, ki tako ljubo zveni… Začutiš moj strah in
me pogledaš s temi
sivo plavimi očmi,
ki pravijo, da si še ti,
da boš vedno bo samo ti
in se me božal z očmi.
Pa čeprav najinih juter in sprehodov do zvezd
nikoli več ne bo,
bova ostala ti in jaz,
in življenje se bo že nekako izšlo. Le zate in zame … izšlo… nekako……
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
