| Napisal/a Starspawn, v nedelja, 05. dec. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Sneg iz sonca,
umazana belina,
lepota zore je zgorela,
konca ni,
le reveži umirajo,
sekiri usode vrat ponujajo.
Realnost je le oglje,
kjer nekoč je plamen stal,
fantazija le onkraj,
kjer požgani večno ždijo. Sonce meč je zasadilo,
med oblake črne
dež oblil je brazgotino,
zemlja trepeče v eforiji bolečine,
bogovi spijo jaz jih kličem,
veter piha,morja valovijo,
morja valovijo,
tokove nežno zibljejo,
veter jih uspava
luna prha v nje objemu. Iz grobnice v raj,
v vesele solzne kraje,
v nežni objem valov sanj,
megleno sladke njih onkraje,
tam nežne melodije pesmi stare,
obujajo pozabljen sijaj kitare.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
