Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Strmim v praznino,
ki jo pušča ta sobica.
Čutim tišino,
ki me obdaja
medtem ko one pojejo.
Ostajam v sebi,
nemočna in utrujena.
Ko nekega dne
bi uspela videti mavrico
za vse brezbarvne dni.
Živeli bi,
dihala zrak narave.
Nočem umirati
v zraku polnem nesnage,
za ničvreden narod.
Mi vse buči v glavi,
ali so to samo odmevi
kričanja drugih?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (5)
Objavil/a ajda, v 10-12-2006 17:28,
1. krik
le trenutek si ulovila v svojo dlan, zajela ga v svoje predromne rocice in razmisljanje te je preplavilo bolj kot si si zelela. Se dobro, da je to bil le trenutek...
lp, ajda
Objavil/a spakica_, v 10-12-2006 17:41,
2. ...
še dobro ja : več trenutkov tvori dejanje?
Objavil/a Tomi, v 11-12-2006 06:55,
3. krik
V tej izpovedi se čuti moč osebnosti, ki je prerasla plemensko razmišljanje pripadnosti, kar je velik korak naprej k lastni svobodi in osvobajanju sebe od vezi okolice.Tako se začne bistriti voda spoznanja v duši človeka, ki kar naenkrat brez razloga doumi, da ne pripada nikomur, ampak le sebi in svojemu napredku je odgovoren, saj je prišel na zemljo le radi tega, da utrdi to spoznanje.
Objavil/a spakica_, v 13-12-2006 14:40,
4. ...
zase živiš. vedno boš le ti sam center svojega življenja... ne drugi. ljubezen tudi... ampak ne v takem smislu. seveda bodo osebe v tvojem srcu, in ti tudi največ pomenijo. ampak le sam zase dihaš, živiš... na koncu tudi sam umreš. če je ta ljubljena oseba ob tebi, je lažje, slajše umreti, kot če se popolnoma sam predaš drugemu svetu...
Objavil/a spakica_, v 14-01-2007 17:29,
5. krik
prenaglila sem svoje besede...v trenutnem občutku. obžalujem!
(0 glas)
