Kot lahko mačka pomete z mišjo,
jo s kremplji veselo meče v zrak in
dokler ne dahne zadnjega diha,
trupelce leti...leti in končno ...

Kaj sem naredil,
da si me zavrnila
in me zapustila
da “ne” me je ubil.

Ovila bi roke,
okrog tvojih misli.
Zarila bi noge
v tvojo puščavo.
Iskala bi smisel
v tvoji tišini.
Nos...

Pobožala me je mesečina....
Začutil sem jo kot lahkotno,
božajočo, nežno, skrivnostno
kakor da bi imela žametne...

Ali si že kdaj videl pesem?
Potem pa pojdi z menoj v Velenje
na finale odprtega turnirja v ping pongu.

...ko pa tako lepo je zreti v sonce-v prekrasen dan...
se smejati, v mislih s pticami leteti,
z vetrom sepetati, s potokom zuboreti.
Beri dalje...

beseda v zraku
stopljena v mehko temo
na koncu pečine
mrko zarisane
v nebo

Vsak potuje proti svojemu spoznanju
v tej globini ustvarja si svoj svet
Bog nikomur  noče naprej nič reči
dopu&scaro...

Ko sonce bo padlo na zemljó,
ko vse bo končano,
on živel bo le za njo,
zaplul bo daleč tja v omamo.

le del sem nečesa,
samo številka, sama,
nihče me ne pozna.
ali pa ja?