|
Večeri v vetru, objemi, poljubi, tihi prepiri kdo koga bolj ljubi,
poslednji pogledi, poslednji trenutki in zadnji skupni koraki.
Neizmerjena sreča... Sijočo se luno zakrijejo prvi oblaki,
a sij nje ne zgine. Vse drhti, v zraku že vonj je pomladi,
še vedno objeta naivno se opaja v najslajši razvadi.
A tema brezčutno narašča, ne zmeni se zanjo
ko končno nemočna pogrezne se vanjo...
Izdano zaupanje, prazne obljube,
solze, jok, prepir in bolečina,
strto src, odvzeta bližina. Nastopi smrtna tišina,
ko z nožem v kotu
si vzame življenje
ker preveliko je,
njeno trpljenje. Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)
|
