Pomlad

Pomlad, ta čudoviti letni čas,
ki sok življenja žene v drobno seme,
v korenine trav,
v hrast mogočni
in ljudi...

Prozorno vlažna rdečina,
ki para severno nebo,
je vpela vame bolečino,
ki zaklepa jo slovo.

Razpeta med dvema svetovoma...
Eden me obožuje,
posveča mi vso
svojo pozornost, ljubezen;

Objemam temo,
prisluškujem krikom iz srca,
v samoti čakam,
da se izlije name
zarja jutranja ....

Angeli mi slavo pojo,
narekujejo naj ljubim močno,
naj izživim to kar dano mi,
o kako lepo, vendar ni možno vse to.

Kako sem razočaran,
nad tvojim razmišljanjem.
Zelo sem užaloščen,
nad svojim popuščanjem.

Vem da sem lahko bolj...

...

Prepuščam se ti...
Samo uživala bom...
Naredi z menoj kar želiš...
Podaj se tja kamor hočeš...

Travnik z žafrani,
vijolična preproga v vetru zadiši.

Kdaj me bo zapustil tvoj prekleti klic,
ki od jutra do večera jate ptic
tvojega telesa,
išče moj osamljen bit 

...