1

Včasih v meni bedijo Ahajci -
črni svatje, tatovi teles,
darove prinesejo v zguljeni malhi,
s kremplji zariti v stene besed.

Gole lolite zakrijejo prsi,
s tančico posmeha v igri laži
in vabijo snubce v hišo veselja
na kupo užitka in mlade krvi.

Včasih v meni bedijo Ahajci -
koščeni prsti zamrlih strasti.
Fige pokažejo lunini krajci,
ko proti jutru se glava bistri.

2

Skrij me pod odejo pesem,
tja kjer že en starec spi,
s trdoto le še v kolenih
in z žulji zgarane noči.

Še pod krilo skrij me pesem,
med korake vitkih nog,
da na dojko bom obešen
čutil spet otroški jok.

Še pod prag me moraš skriti,
kot nikoli najden ključ,
ki ni mogel odkleniti
vrat, kjer ždi rdeča luč.

3

Napadle nas bodo mladenke s tatuji,
v kraju, kjer gnezdi pohotni pogled,
prebodeni popki in roka ki nudi
varno zavetje hudiču v očeh.

Pojile nas bodo povešene dojke
in tiho sopenje namišljenih brez
in črte ljubezni in sreče na dlani
tujcev pred vrati zamujenih let.

Ubile nas bodo žrebice v kasu
v lahkotnem topotu zašiljenih pet,
ko si med gube na svojem obrazu
nalijemo vina, ki gnije v kleteh.

4

Pred njeno obličje, z jezikom v dvopičje,
z belim pisalom na črni papir,
med rumaste stihe gizdave spletične
poženem slepega konja v dir.

Votlo zvenijo škrbaste črke
po kruljavi cesti tam za menoj,
ko misel v mislih besedo obišče
na golem strnišču obleganih polj.

Ostroge iskrijo v vajetih časa,
s peno na ustih osedlam spomin:
nobene razlike med deklo in hlapcem
ni, ko smo sužnji ljubezni in rim.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---