|
1 Bela v belem
ješ sneg iz dlani,
lačna dotikov
v ogledalu sneži.
Na strehe poljubov,
na okno noči,
trkajo snubci
s ključi strasti. Postelja škriplje
kot v snegu sani,
golota v nedra
snežinke lovi. Po koži spolzijo,
ko več ne brli
svetilka naslade -
v ogledalu sneži. 2 Na obraz nariše rože,
mrtve ptice preko kože
in do golega jo sleče
v soju zadnje sončne sveče Med rjuhe varno skrije
bukve žgoče poezije,
beli šal za vzdihovanje,
kot obet za mokre sanje. Pa jo prime za ramena,
z jutrom pade na kolena,
jo popelje golo, boso,
plesat na ledeno roso. Z mrzlo sapo jo ovije,
preden vanjo se izlije
jalov potok brez semena
ne spusti je iz objema. 3 Dete skriva pod tančico,
ptico in uvele prsi.
Led obdaja bradavici
kot koščeni prsti.
Včasih mrzli sever brije
redke bele dlake,
žarek sreče kdaj posije
med njene korake. In nastavi vlažno runo
krepkemu snežaku.
Svoje bele hladne kepe
vrlemu junaku. Glasno stoka, hladna dama,
v noči poželenja.
Tam kjer v krčih sta zaspala
je še vroča zemlja. 4 Prsti gnetejo obline,
veter poje pesem zime,
odzvanja tiho v ušesu,
se razliva po telesu. Vzameš bele rokavice,
božaš prsi, bedra, lice,
z dotiki neme govorice,
krmiš svoje lačne ptice. Gola blodiš med zameti,
kjer vzdihljaji so ujeti
v večni led in mrzlo svilo,
obsijano z mesečino. Dlan polzi čez suhe veje,
vse, kar krošnja jih prešteje,
nežno, malone boječe,
lomiš z njih ledene sveče. Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)
|
