utopim predvežje uma v trenutek
takojšnjega brezuma
čakam

na ulicah norčavega vrtenja
skritih soban navdiha
brisanja dolgočasnih črt
robotiziranega smeha

rušim sceno predstave
in v zrak barvam režiserja
hočem novi svet
ki ne bo le moj
zahtevam elektro šok
vsevedi strokovnjaki
zvrtajte mi luknjo v glavo
da bom spet normiran kalup
in ne več čarovnica
na natezovalnici resnic

že voham dim izgorelega niča
na grmadi sežgane praznine
teh sprehajalnih poti
po avtocestah varuhov
pravilnosti in stoletja
starih opustošenih
grobišč notnih zapisov
zaželenih popevkarskih
spevov ... edinost melodij

Kaj me tišči?
spet prisilni jopič
in na tone tablet
človek se ne sme več
smejati žalostnim
stvarem ... to že dolgo vem.

Komentiraj pesem na forumu.
(11 komentarjev)

---