Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow BERI arrow Nikjer zapisano

Nikjer zapisano Natisni Priporoči prijatelju
Od Kvazimodo   

01. OBLIKA
02. V PESMI
03. ČEZ ROB
04. BREZ HARFE
05. ENO
06. BREZ NAVDIHA
07. EKSPRESIVNE MEDITACIJE

08. OBRISI
09. SKICE PREKINITVE
10. TANGENTE
11. SAMOPODOBA
12. TRUBADUR
13. VITEZ
14. KANJA
15. BAROK
16. LICE
17. FAKIR
18. OSTANI
19. ŠAMANI
20. ISKANJE
21. DRUGA
22. FARSA
23. TEČEVA
24. VPRAŠANJE
25. ČARODEJKA
26. ANALFABET
27. MANTI
28. BENETKE
29. MRTVICE
30. DREVORED
31. PROTI SEVERU
32. NEKOMU ODVEČ
33. DNEVNIK
34. JALOVA LETA
35. NIKJER ZAPISANO
36. RUTINA
37. STENA
38. NAROČJE ROČAJA
39. PSIHODELIJA
40. DUŠA
41. NA SREDINO
42. ZA ČELOM
43. PRIDIGA
44. KROTKOST
45. ZVERIŽENO
46. ZAPUŠČINA
47. ČRNO POD PALCEM
48. SKICA
49. NAPLETANJE
50. ZGODBA MOJEGA DREVESA
51. VSTOPAJ
52. Z RAZBITIMI ŽARKI
53. TISTA Z VIŠAVJA
54. FRAZE
55. PESEM
56. POŽIRALKE OTROK
57. PLESEN
58. RUBIKON
59. SIMBOLIKA
60. ZATON
61. IMPRESIJA
62. ZADNJA ŽELJA

Tisti, ki sanjamo tudi podnevi,
vemo za stvari, ki uidejo tistim,
ki sanjajo le ponoči.

Edgar Allan Poe

 

OBLIKA

Poznam te
po številu črk,
ki so jih
položili vame
in silijo
na jezik
kot besede.

Poznam,
kot struno,
ki izvabi zvok
iz trde teme,
kot veter,
ki bolest ga žene
vrtet kolesa mlinov.

Poznam te
po številu rok,
ki so se
nagnetle v meni
in tipljejo
v globini s prsti,
da lahko objemam
svet okoli tebe.

Poznam
mogoče bolj,
kot bom spoznal
kdaj sebe.

V PESMI

Koga bomo v pesmi nesli,
kot mrliča v krsti
tja v rušo leč,
rime so uveli venci,
poet ostanek
belih sveč?

Komu brali epitafe,
posvetili kak sonet,
ko zamakajo
že vase solze
in nas briše svet?

Koga bomo, koga nesli,
kakor krila poneso
glas trobente
nad oblake,
padlim angelom v slovo?

Koga bomo mrki nesli,
ne da segli bi v roko
bledim sencam,
ki jih sluti
in zapiše kdaj pero?

ČEZ ROB

Zdrkneš čez rob
in vozijo, vozijo,
mimo tvojega okna
kočije smolnate,
svinčeni možiclji,
za prgišče sanj
črno mano.

Vozijo s kamni
okoli vratu
Marijo za lon,
da ne bo mogla
zbežati v nebo,
ko se prikažejo
zvezde repate.

Vozijo, vozijo,
mimo mojega okna
tistim v krogu
in čez,
kakor v nebesih
tako na zemlji
in vmes.

BREZ HARFE

Žeti strnišče,
sejati ledino,
garjavo kljuse,
z ovseno vsebino.

Hermes pa kuje
jeklene besede,
na jezik svinčen
v razklane poglede.

Duše brez harfe
napolnijo škarpe,
v krč parafraze
na robu ekstaze.

Hermes pa kuje
ognjeno kočijo,
le sanjajo živi
in mrtvi bedijo.

Psiha in Eros,
Pegaz in streme.
Trni so črke -
jalovo seme.

Hermes pa kuje
na tnalu okove,
muzam verige
in deviške pasove.

ENO

Eno smo,
kot zasanjane sanje.
Eno,
v samoti dvojine,
ki se ne deli
na kruljave škrate
in gole plesalke.

Ne jaz in ne ti,
obdani z množino
večkratne bližine,
ko zapremo oči,
smo eno in edino.

BREZ NAVDIHA

Gnalo me je,
kot žene angele
nazaj v objem nebes
neznosno domotožje.

Gnalo brez navdiha,
v besede pesnika,
ki ne verjame stihom,
v bedni recital ednine,
v monolog srca,
požirat ostre nože
in pilit rešetke patetike.

Gnalo me je
že zatrtega v kali,
s črnico na krilih
in puščico v peti :
vsak lahko poje,
a ne more leteti.

EKSPRESIVNE MEDITACIJE

Izginjajo v jantar navidezni kipi,
roko iztegnem proti obrazu,
prasnov počiva na mizi kamniti -
rja in patina združena v času.

Rukajo solze v deblo tišine,
na stenah visijo granitni jeleni,
reže otožnost - plen bolečine,
v oble in ostre robove jeseni.

Naraščajo reke znotraj omame,
vsak svoje vesla ceni in hvali -
neusmiljena drža senc na pohodu,
v barki, ki tone proti pozabi.

I. Obrisi

Izsanjani kraji ob vznožju branikov,
gibljiva črnina zatisnjenih vek,
iztegnjena roka med pikom in sikom,
ki seže boječe v zabrisano sled.

Panično misel s pogledom ošine
magično karto, ki izginja na mizi,
šilce prilijem nebeške modrine,
za mrkimi škisi temnijo obrisi. 

Čuječnost se kuje v rumeni svetlobi,
razklenjena noč ob svitu zadiha.
Zavozlane besede v mračni tesnobi,
odjeknejo nemo na ustnicah krika.

* * *


Večno vprašanje, si ali nisi,
shojene blodnje po znanih poteh.
Zgodba o kamnu, travi in ptici,
s figo v žepu in blefi v očeh.

Enake posode natrpajo brezno -
kazalec, ki meri usodi v oko.
Vihteti nasajen razžarjeno žezlo
ali pojoč žvrgoleti v uho?

Razumeš naučen, napaka značaja.
Namigi so jasni, slika temni.
Procesija vrabcev čeblja pesem vranu,
za njimi pa tečejo shirani psi.


* * *


Zgrajeno iz blatnih opek zalezuje,
ob oknu temačnem, pripito na šipo,
v tišini oko sesedene čute,
misel klonira zamišjeno piko.

Črta je vonj pasjih dni brez zamika,
lajež odmeva in glasba iz bara,
kdo komu okvir, kdo komu je slika,
sprašuje podoba, ki več se ne stara.

Sled smo, stopinja na točki zmrazišča,
ene in iste besede rjovenja.
Kdor išče ta najde prazna dvorišča,
nešteto odtisov - morda hrepenenja.

II. Skice prekinitve

V nežnost pogubno naj krešejo iskre,
koraki, premori, prižgan žaromet -
razgaljene skice, begotne ceste,
bežanje, zalomi, upor ali beg?

Kalni pogledi, brezmočno drvenje,
bučavost kolesja, zatiskanje vek -
večni ujetnik rjoveče samote,
spojitev v eno, nor ali slep?

Valovi tišine šuštijo zanosno.
Ledena notranjost ali odsev?
Iščem besede raztrgane v drobce,
v nežnost, v nežnost gasne refren.

* * *

Bežeč pred lučjo prisluhem šansonu,
ki lomi, razdvaja uho in telo,
na stojnici sanj pa pesnik prodaja
izpraznjene mehe za suho zlato.

Nocoj ali jutri vsebina izpljune
enolično mrmljanje v napadih časti -
slovesno tolažbo izpete strune,
ki več ne poje, le še zveni.

Norim resnicam, kot zakrite vsebine,
času vzkalitve, kot luknjast kalup,
umazani solzi, kot tolažba dvojine
in goli samoti mogoče obup.

* * *

Ne vrnem nikoli se v igro zgubljeno
brez drznosti žejne ki lomi zobe
in reže po kosih spone bedenja -
zgrešenemu času kljuje v oči.

V medli svetlobi, vek uročenih,
v igle, bodice zavita je strast.
Čar poželenja ni hrepenenje,
moramo zreti naravnost v obraz.

Prebijam somrake skoz jaške vsakdana,
na golem papirju slečen še jaz,
ki ga razjeda norčavost smehljaja -
obrabljena čutnost napihnjenih fraz.

* * *

Pretrgane niti nežnosti čiste
se spletajo v kite, samota duši.
Kaj mi ostaja, le kujave misli,
ko opazujem gnezdišča ljudi.

V prizmi kristalni pa črni demoni
v daljnem kraljestvu izkrivljajo čas,
betonskemu srcu je struna na liri
tujka in tujek, odvečni balast.

Pridite maske norčavih obrazov,
ko reka naraste in poči ekran.
S smehom in jokom molk se mesari
reže, razjeda lupine iz sanj!

* * *

Druščina z vinom besede pretaka -
zategli tresljali gromkih siren,
vendar ne čujejo vlaka ki čaka,
zazidan v prostor sprtim ljudem.

Gluhota src cimi stotera nasprotja
iz sodov pa sikajo gnile brvi,
nihče ni preplezal slike v zrcalu,
izplul v neznano in združil luči.

Grizli so tja vse do mehke sredice,
slepemu konju se gleda v srce,
če levo nastavi in desno ti lice,
noge mu spodbiješ, ima še zobe.

* * *

Vabi mamljiva te večnost trenutka,
mrzel dih vetra in žgoče tesnobe,
leživa v travi - preproga občutka,
na vajetih ran in grenke sladkobe.

Nič ne ustavi molekul, atomov,
vsi čuti gorijo, korak je mehak,
v praznini drhtijo vlakna podkožja,
curek se steka, okus je grenak.

In senca izmika zrcalne blodnje
spet krešejo iskre pogubo očem,
v nežnost, v nežnost, tihi glas zove,
ne sahne, ne gasne nikoli zatem.

III. Tangente

Na ničevi točki vijugajo čuti,
usmrajenih vencev nikoli odveč,
kar je utrjeno z močnimi strupi
na dvoje preseka kozmični meč.

Kraspajo črvi v staranje kože,
z meglo obdani, da sonce trohni -
vljudnost lažnjiva na koncu hodnika,
bela svetloba, ki v črno žari.

In padamo vase, v blede privide,
v groznem prostoru rojevamo dan,
obrežje pa tuli polno spominov,
prišel si in pojdeš venomer sam.

* * *

Premika se sila skoz misli otrple,
jezdec na konju zakriva obraz,
zguljen nahrbtnik, kjer se stikata črti,
tovori besede, da je še čas.

Brezmočna sredina, curek norosti,
nikdar ne pozidam do konca gradu,
z zidaki kesanja, z besedo oprosti,
preveč je v meni oči in sramu.

Bežim v zavetje samotnega svita
skoraj razpadel vodikov atom -
učlovečena duša mrtvega lika,
ki dvomi, da je dvomila v dvom.

* * *

Kdaj dati, kdaj vzeti, tolče krepelo.
Balinaj z verzi, razprši ostrino,
saj če bobni bo tudi grmelo,
iz tebe iz mene cmeravo bo lilo.

Brez kalnih voda iz kipeče globine,
preproste besede z žarki miline,
na vrhu tangente iz praha vrtinca
lahkotno zapleše naj noga iz svinca,

ker sence smo niča, neumno trobilo,
brez konca in kraja boleče slepilo -
hladen cinizem navadnega norca,
ki poneumlja psoglavce sred dvorca.

Tebi pod popek,
v vlažno omamo,
po ruti, ki črta
jo kačji pastir
...

SAMOPODOBA

Ti, ki si jaz
nepreklicno,
tečnež,
baraba,
skopuh.
Včasih pajac
srboriti,
modrec
ob šanku,
lenuh.

Misliš
v glavi
zapiti,
dober sem,
boljši,
kot kruh.

TRUBADUR

Med pozabo in pozavno,
plahi liki iz davnin,
mimo hodijo zravnano
na svoj žalosten način.

Da si drznem gospodična,
kot oproda urnih nog,
kadar želja ni sebična
z lutnjo krajšati jim pot,

krivo je srce ponižno,
Kupid, puščica in lok,
dnevi, ki teko brezbrižno
in ostajam praznih rok.

Mogoče noč jih tihotapi
v sanje da izginja svet,
ko sanjarim med oblaki
belimi, kot je vaš cvet.

VITEZ

Vitez sem
le po potrebi
in občasno trubadur,
ki pod balkoni
pesmi gruli,
v železni srajci
brez gravur.

Vitez sem,
ko to nanese.
Vzamem robec
in v priklon.

Vem, kako se
damam streže
in svet varujem
pred zlom.

A ko sedim
ob svoji mizi,
povečini strt in sam,
bi zašli okorni prsti
njej pod popek
in še kam.

Vitez sem
le ko se splača,
velikokrat pa barabin
in če znance kdo povpraša
včasih tudi
pasji sin.

KANJA

Velik prostor med pomeni,
ki se polnijo z objemi
in trenutki govorice
ožijo obraz resnice.

Ker si stvar,
ki z blagim smehom
varuje oči pred grehom,
tik na robu razodetja,
le beseda brez zavetja.

Grenki sad in dar jesenski,
skrit globoko v duši ženski,
ki le draži a ne neti
zubljev, da bi smel goreti.

S hladnim licem vroče dame,
ko ošabnost jo prevzame,
kakor Kanja nad planoto,
v loku krožiš nad pohoto.

BAROK

Kamenček te slike
je pridih baroka,
drobne pajkove nožice
pod okorno krinolino,
čembalo, ki z nežnim zvokom
s plesom zdravi bolečino
in je sobana z lestenci
in razbitim ogledalom,
z oboki proti nebu
in temnico skrito v gradu,
kjer ječarji čednih misli
vklepajo kraljične zale,
da jih nebi zapeljale
grde žabe med poljubi.

A če princ osedla konja
in opaše ostro sabljo,
ter gre zmaju sekat glavo
pa je kamenček te slike
prva kri na nabodalu.

LICE

Mrko lice
sreča naj obsije
in če žalost
spotoma zaide
v oči sanjave,
naj srce odpošlje
ji signale,
kot svetilnik
poln kresnic
ob pozni uri,
ki ljubimcem
kaže pot
do duri,
kjer počiva
dobra volja
pravljice
in striček
Kolja.

V kraju
kjer je
vse mogoče,
pa naj lice
bridko joče.

FAKIR

Skoraj bi padla
v naročje zavisti,
cunjasta pupa
in škrbast pajac,
s piskom piščali,
ki strupi trenutke
svetu kazala
popačen obraz!

Žugajo misli,
kriči ogledalo,
s preklanim jezikom
sikajoče strasti,
ko slačiva kožo
s kretnjo zaspano,
ujeta v zanke
čutnih laži.

A roka ne seže
v pleteno košaro.
Že splezal po vrvi
je gubast fakir,
tebi pod popek,
v vlažno omamo,
po ruti, ki črta
jo kačji pastir.

OSTANI

Če nanese
kakšno noč,
ostani.

Nakradla sva
že toliko obljub
drug drugemu iz ust,
da laževa
edino po potrebi.

Čim daljši nos,
strastejši so objemi,
ko ves lesen
gorim
med tvojimi
koleni.

ŠAMANI

Čarajte
z lončenimi basi
slamnate strehe,
kot v času pravljic
šamani.

Začarajte vrane
v konje krilate,
izgubljene sledi
v plesne korake,
otroške glasove
v srebrne piščali,
začarajte pušče
v polja ljubezni.

Ko nizajo misli
poljube v pesmi
čarajte sanje
do nezavesti.

ISKANJE

Nocoj le drezaj
v zlatotiča,
ker izganjava hudiča,
črnega,
ven iz objema,
ki z dotiki
ne pojema.

Stokrat huje
ogenj neti,
da se te bojim
objeti.

Tam kjer strast
po tleh se plazi,
z jeleni v ekstazi,
išči z vohom
zveste psice
skrito gnezdo
prepelice,
ker mogoče
tik pred zdajci
izženeva grdobo
z jajci.

DRUGA

Si ti tista ista
iz pene narejena,
s soljo maziljena
boginja in žena,
prodajalka megle
in vrtnic bodečih,
ali zgolj druga
sladka poguba,
sel maščevanja
na vrhu ustnic?

FARSA

Umijte že enkrat
mrliča v sebi,
z ruto na glavi
in nosom štrlečim.

V pražnji obleki,
to lisasto kožo
z vonjem pozabe,
zatisnite veke.
V zvezdah ne piše,
ko noč jih izriše
kdo koga mazili
in kaj bo potem.

Kar je na dlani
ostane na dlani,
skrito zavesti
in tuje očem.

Umijte že enkrat
mrliliča v sebi
in vrzite truplo
lačnim ljudem.

V tiste sobane,
kjer visoke pete
ne grbančijo čela ...

TEČEVA


za smehom v ušesu,
v tiho srečo
objemov čez rame,
v nežnost
po jutranji kavi,
skoraj togotno,
razgreta do
prve zmrzali.
I n vse tiše
nad hiše
prezgodnja jesen
siplje veneče cvetove,
ko grabiva z ustnic
kičast prezir -
drobtine zamujene zore.
Z žarom skesancev
brez pravih besed
beživa priklenjena nase -
sebični odsev
neresnične laži,
da teče vsak zase.

VPRAŠANJE

Boš zmogla razbrati
drobne črke in čačke,
ko piše pesem v meni
neumne grafite in fraze.

Boš zmogla ločevati
vsebino od forme,
bistvo od biti,
ali pa je lesk
v tvojih očeh slepilo,
ki mreži s pogledom
brez zabesedja.

Vabilo zvite samice,
na paritev pripravljene,
ker si načitana
samo s črnilom?

ČARODEJKA

Koliko ljubimcev
pozna tvoj trik
čarodejka,
ko skozi priprte veke
sežeš v rokav,
kjer se pretaka
sladkoba
in s plaho desnico,
med kratkimi vzdihi
pričaraš golobico,
ki odleti
v golo sotesko
skelečemu ledu
nasproti?

Koliko vrat
odpre tvoj ključ
čarodejka,
ko sežeš v rokav
namesto pod steznik,
kjer drhti koža
v razžarjeni samoti?

ANALFABET

Je kakor je,
ko žvenketajo črke,
ko zarajajo note,
ker si ključ vijolinski,
zahtevno besedilo,
samocenzura.

In te jemljem
med vrsticami,
ko jezdiš lesenega konja
in namesto obveznega branja,
nudiš prepovedano čtivo.

Je kakor je,
ko ponavljam rimo
in gulim klop
v prvem razredu,
analfabet, ki jeclja
že na pamet
naučeno berilo.

MANTI

Molk te dela
nevidno spremljevalko,
riše krik
na nema usta.
Šepeta o dotiku,
ki je zakrknil besede,
da hlastava za zrakom
kot Manti
v peščenem morju,
vsaka k sebi, od sebe,
brez konca in kraja.

Molk se razrašča
v ironijo obraza,
vpija grenkobo
našobljenih ustnic,
hlepi po dežju,
da ne moreš
blizu soncu.

BENETKE

Vešča si,
tako ali drugače
in ti prija
luč pod zadrgo,
da se zaletavaš
pijana ljubezni
v svetilko.

Jaz pa trzam
in strižem z ušesi,
ker mi godi
zibanje gondole
ob polni luni
in trpka pesem
žejnih mornarjev,
tam daleč
v ozkih ulicah,
na pomolu,
med jadri, parniki
in galebi,
v samem srcu
najinih Benetk.

MRTVICE

Vse tvoje vode
ujete v nevidnost,
ki sva jih bajala
do negibnosti,
so popki lokvanjev
in meglice
na gladini zenic,
ko padava vase
utrujena od pogledov
do otrplosti.

Vse kaplje
v laseh utopljencev,
na sipini postelje,
ko krmariva srečo
in vse mrtvice,
obdane s tančico
skrivnosti,
ko greva narazen
naveličana do onemoglosti,
so popki lokvanjev
in popkovina sanj
izsanjanih.

DREVORED

Posekali so
tisti, ki imajo
zlepljene lase
in orjaške dlani
drevored.

Na panju
letnice razbiram,
leta seštevam
ves štorast,
a ne slišim korakov,
ne vidim obraza,
ne duham več
njenega vonja.

Posekali so
tisti, ki so jim
tuje besede
in nosijo zadrgo
preko ust drevored
in pregnali iz krošenj
vse ptice mladosti.

NEKOMU ODVEČ

Siti me lakota
v tvojih očeh,
igla v kopici sena
in besedi :
nekomu odveč.

Siti in žeja bližina
pekočih ustnic,
kot žamet
nežnih dotikov,
ko praskam
po praskah gubavca,
vrtnica, trn,
prazen prostor,
sam sebi
preveč.

DNEVNIK

Našel sem
kar je bilo skrito
pod tvojim zglavjem,
ne da bi vedela
in se videl drugačnega
v luči besed,
ki jih pišeš v dnevnik.

Večni otrok,
ki mu je čas
ukradel igrače.
Jagnje,
ki se pretvarja,
da je volk.

Nežnost,
ki lahko rani
le s poljubi.
Obraz,
ki zmore
glasno ihteti.

Našel sem,
čisto slučajno,
pod krinko sebičneža
svoje strahove in želje,
napake in kreposti,
lepoto bivanja,
ter se spomnil zibelke,
v luči resnic,
ki jih pišeš v dnevnik.

JALOVA LETA

Tako prazne
so lahko le besede,
ki vlivajo vero
mrtvim stvarem
in jalova leta
ujeta v zanke
čutnih laži,
ko z vonjem
po samem
dodam in odvzamem
znanilcem jeseni
patino časa,
oborožen do zob,
ter vprašam dneve,
ki so šli mimo,
kje je tisto polje
kjer divja vojna
med svetovi
in spoli,
na kateri postelji
kazenski vod,
ki strelja
talke ljubezni
z naboji
ki dišijo po ribah.

NIKJER ZAPISANO

Sčasoma zbledi
nikjer zapisano.
Kakor ljudje
iz spomina,
poljubi iz ustnic,
besede iz ust.

Ostane le zemlja
za grobove,
geni v pesku
in prazna zibelka.

Nekoč davno,
v sami večnosti.
Pod soncem,
ki nam je
risalo sence,
drevjem, ki nam
je bralo misli
in zvezdami,
ki so poznale usodo,
zbledi sčasoma
tudi zapisano.

Le prah je še
zmeraj isti.

RUTINA

Naplavi me
na prvo brežino,
kjer samevajo
navpični stolpi,
ki mečejo senco
na tvoje obzorje.

Za obzidje,
pod baldahin,
med salvo
topov poželenja
me zalučaj,
v tiste sobane,
kjer visoke pete
ne grbančijo čela,
kjer znova in znova
nasedam tvojim besedam
in je rutina,
če pošlješ srce
spet nazaj v glavo,
naj se spomni,
da si napaka.

Najlepša, najslajša,
napaka narave.

STENA

Zaplezal sem vate
sredi ravnice.
Si gladka stena,
trda, neomajna.
Monolit
na katerem se
sonči modras,
ki ga je pičila dojka,
da sika dolgim sencam
ob koncu dneva,
ko ga pokončajo
kamni preklane noči
in zmeraj isti gibi,
ko se slačiš
pred ogledalom,
naveličana bližine
in dotikov ponavljajočih,
v kretnjah plezalca
brez domišljije,
na vrvi privezanega.

Kako daleč si,
gospa vseh kreposti,
glasnica odrekanja ?

NAROČJE ROČAJA

Ne čakaj
name sestra.
Greh je uzreti
svojo podobo
v drugem in ljubiti
samega sebe,
kot ljubijo
mrzli bratranci,
v naročju ročaja
svete ikone
in stigmo
na čelu točajke,
do nerazpoznavnosti spačeni,
na mizi čardaš plešoč,
dokler ji ne ugrabi ciganka
in izginejo v noč
z violinami v srcu.

PSIHODELIJA

Kako daleč si?
Tudi jaz sem bil tam,
gospod s sedmimi grehi,
glasnik vzdržnih čudežev,
tudi jaz.

Na razpokani zemlji
psihodelije,
z očmi v zelenem,
usločeno telo
in jezdec na pipi.

Kako daleč si
gospa vseh kreposti,
glasnica odrekanja?

Tudi jaz sem bil tam.
V letečem ogledalu.
V nečisti goloti
golšavih starcev,
na brezbrežju utrujenosti,
meso brez impulza.

Nekje daleč sem bil,
le še nejasna oblika.

DUŠA

Potujem, počena vzmet.
Z neokrašenimi verzi
iz popolne črte
v krog norosti,
ker beseda smrt
ne premore samoglasnikov
in vendarle kriči
v vrtincu časa,
ko kane kaplja
tja na okno milosti.

Na dno razpoke,
kjer trohni tvoj les,
molče potujem
brez sanj in videnj
v čar praznega,
kjer že sam gib
pomeni misel
in izdih.

NA SREDINO

Dovolim si
ožeti nostalgijo.
Mojo vrv še pletejo,
zato se ne obešam
na ramena bližnjih in daljnih
in ne cmerim za vsako figo,
katarzično, orgazmično,
ker me je usoda lika
posadila na sredino.

Med tiste,
ki igrajo zadnjo karto.
Na stare dobre čase pozabljene,
manično, falično,
le ko se spomnijo.

ZA ČELOM

Rodil sem se jokajoč
zato so me nekoliko postarali.
Mi dodali žlahtnost in plesen,
ter jo zameslili s časom,
da se ne bi smilil
telesu, ki gre naprej,
da se nebi bal
hiranja in samote.

V mojo zavest so vtihotapili
njegovo stvarstvo,
me naučili ponavljanja
do zanikanja
in vcepili simbole
v stvari in podobe.
Svoj totem
so mi zabili v čelo.
Me zlepili v mozaik ednine
rekoč, da sem človek,
bitje božje.

Toda ne najdem
svojega popka in popkovine.
Nikogar,
ki bi se skrival
za čelom.

PRIDIGA

Bodite hvaležni srcu
za bradavice
na prstih modrecev,
ker se v svojem avtizmu
spoznajo samo na
anatomijo telesa
in globino duha
našemljeni v vrače
in celijo rane,
edino ponižnim
in pastirjem ovac
počlovečenih.

Bodite hvaležni besedam,
ki strupijo množice,
da glasno vsklikajo
njihova velika imena
in temu, da gre ljubezen
skozi želodec
le s carskim rezom,
pa čeprav materinska.

KROTKOST

Abel dvigni Kajna.
Z napačno roko
drezava v sanje
do krotkosti,
ker je pogum
le poguba
zalučana v zibelko
in alkimija
bradatih žensk nečimerna,
vsakokrat ko dvigneš obrv
više od ponosa,
ker ti zemlja
ne maže rok
in rojevaš
mrtve besede.

Abel dvigni Kajna
v spanec blaženi.

ZVERIŽENO

Za hip si
drobec misli
objokane.

Hlinjena
patetična,
poetika,
ki šteje korake,
pijanega valčka,
na trampolinu skakajoč,
zveriženo, zveriženo.

Z glavo odgriznjeno,
ženin nas torti poročni.
Za hip črni svat,
zamišljeno, odmišljeno
in v hipu bedak.

ZAPUŠČINA

Rahla prst me polni
z nelagodjem
apatije.
Mrzel mah
v končnem prikazu.

Zakoreninjen v prostoru
kjer nihče na sprašuje
in modrujejo stene
o barvi ometa,
mi ude odsekaj,
v oči me zabodi
in zakoplji
globoko,
globoko v spomine,
da ne bom
nikomur zapuščina
zmlet v drobce
kovinskih opilkov.

ČRNO POD PALCEM

Da prideš škrbast
na koncert spominov
znova pisat
v šolski zvezek poezijo,
da ploskaš virtuozu,
ki zlomi lok
in trešči violino
ob nemi zid
načičkan z grafiti,
da prideš in ne zmoreš
več oditi
s vsakim bisom
globlje v lastni biti,
da prideš le zato,
da vprašaš,
če je vredno govoriti
o suhi roki,
kot o praštevilu
zalučan v jezik
križanemu sinu,
da prideš in zajočeš
v čudežno spočetje,
ti, celična struktura,
krepitev smisla,
dvom v vnebovzetje?

In prideš zmeraj,
ker si verižna čipka -
mrhovinar črk,
ki se z besedo prička!

NAPLETANJE

Kje s kom ugaša
v oblici časa
in ujčka pletilko
z okornimi prsti,
kakšno nedeljo
s samoto v naročju.

Dve levo,dve desno,
imeti in biti.
Dve levo, tri desno,
s počasnimi gibi.

Dve levo,dve desno,
v objemu tišine.
Dve levo, tri desno,
da traja ko mine.

In diha počasi
sam s spomini,
v tihoti trenutka
obraz v črnini.

SKICA

Skrajšujem korak.
Na tišino src
lega zavesa ustnic.
Blodnje med odmevi
v mestu labirintov.

Biti daleč
in hkrati blizu.

V drobcih
izgubljenega dneva,
prši v snopih
usahli vodnjak.

V izsekan trenutek
strupenih puščic,
bele klopi in beseda
pričakovanje,
kakor kletvev.

Skrajšujem korak,
dan za dnem.

Je tebe in mene
v prepadu
popačenih slik?

ZGODBA MOJEGA DREVESA

Tiste veje so vedele,
kako božati lica in zalučati sence
v skrite kotičke.
Tista pomlad je znala ljubiti,
kakor vse druge
in oproščati brez velikih besed,
brez zlobnega nasmeha
in zloveščih pogledov.

Tista nežnost, zavita modri žamet,
kot darilu času, ki gre naprej.

Tistega debla niso stesali spomini
v osmojen drevak,
niti v vesla na črni galeji.
V tistih krošnjah ne veje korak
igrivega škorca s topotom uvele jeseni.

Tisto listje ni padlo zaman,
ko gnijejo korenine
in reže s skalpelom v dlan
krepostna gospa z imenom
Vsemine.

VSTOPAJ

Čakam te
v izgubljenem prostranstvu.
Med nebom in zemljo,
med zvoki in tišino.
V čitalnici osamljenih src,
kjer se besede
tipljejo s prsti
do temne krvi
in slepe ljubezni,
še preden zapreš knjigo.

Ko bo pod kožo vdiral mraz,
pridi kot dama uvelega lica,
ki diši po mladosti.
V metež igrivih sanj
vstopaj že gola,
brez gubic kreposti,
z drobci sramu,
posodo strasti
in zvedave norosti.

Z RAZBITIMI ŽARKI

Ko smo odhajali,
neizmerno pijani
proti poslednjemu zatočišču,
s kratko sapo
in dvojnostjo portreta,
ni bilo treba
iztegniti rok in vratu
proti zvezdnemu nebu,
da bi pregnali temo
iz otroških oči
in se zarežali
kozarcu čez rob
med vijuganjem po brezpotju.

Ko smo odhajali
z razbitimi žarki klošarjev
in obležali v košu za smeti,
ter se sramovali besed,
ki so odpeketale v noč,
ni bilo potrebno loščiti čevljev
in obviseti na vezalkah.

Ko smo odhajali v temnih očalih
in trkali na gnilo meso,
z maligani in lažjo,
da se ne bojimo jutra.

TISTA Z VIŠAVJA

Naj kar vzame,
slike ne odreže.
Dobro vem,
kako minevajo dnevi
v objemu noči,
na navidezni polovici,
v odsevu šipe
v smeri urinega kazalca
in pasjega laježa,
ko zakličem labodu
tam v ribniku:
tvoja vesla so stara
in kljun ti čeljusti pločnik!

Naj kar vzame,
hišam njihove vegaste strehe,
soncu rumeno oko,
zapuščenemu parku klopi,
ki božajo lica ljubimcem.

Naj kar vzame,
tista z višavja.Tebe ne odreže,
ker si svetla luč
na temačnem ozadju.

FRAZE

Tistemu, ki z gofljo
trpinči fraze
na robu jezika,
v zaporedje besed
že slišanih,
pritiče okvir pozlačen,
oslova senca
in neuslišane
želje uslišanih.

Tistemu s topim rezilom,
ostrina britve
zarezana v podobe
že videne
in platno
črno, črno,
v galeriji noči
z rafali prestreljeno,
ker po aplavzu
krade drugim
in daje sebi.

PESEM

Pesem naju tepe
med vrsticami.
Išče strani zlepljene,
liste iztrgane.
Besede po dežju
zlite v mavrico
in odvečni balast
pike na koncu začetka.

Ker sva za las
zgrešila poletje
v očeh starca
in prvi poljub
deklice s pentljo,
naju pesem tepe
preko ust
s trdimi platnicami
iščoč misli zlajnane:

v usnje vezane
rime brez strasti
od srca zavržene,
tam na zaprašenih
policah sramu.

POŽIRALKE OTROK

Prihajajo
v rumenih minutah
na sončno stran
senčnih misli
razkuštrano počesane
požiralke otrok,
cirkusantke dneva,
lačne pravljic
in polne zavisti.

Brez videnja,
brez občutka za veter,
jadrajo v monotoniji
belega platna.
V enoličnost motnih slik,
kot zbledeli spomini.

Že tisočletja v naše zmote,
kakor sključene starke,
bajat v peskovnik.

PLESEN

Za kamen več,
nagrobni.
V resnici si sam.
Vklesano ime,
stara trta.

Leta se množijo,
kot psice
na krilih ptic.

Plesen
plesen
plesen
mrcvari vse stihe.

Iščeš srečo, dremava medvedka?

O tebi bi pisal,
ker se več ne poznam.
O tebi
in kako sva se nekoč
strastno ljubila,
v mestu " Nikjer"
kakor kdorkoli,
z dotiki za
enkratno uporabo.

RUBIKON

Sva kot dvojec brez krmarja
neutrudna v veslanju,
isti cilj druga čne misli
naju vodijo k spoznanju,
da je treba prestopiti črto,
ki ločuje spola preden
čoln preplavi voda
in potoneva v strast gola.

Seka premec po gladini,
cipa si in več kot dama,
ko s hitrimi vesljaji,
v ritmu s tvojimi vzdihljaji,
kakor morja valovanje
izmučena loviva sanje.

SIMBOLIKA

Me ne presune
lovljenje vetra,
nečimernost.

Menjam podobe
za simbole,
oko za zemljo,
nebo za pentagram,
ker sem črno
nad soncem,
dim nad ognjem,
arabeska
in ovnov ponos,
ko strižem jagnje
v kačjem svetu,
polnem malikov
in lažnih prerokov,
s škarjami časa
tja v sluzasto
pozabo sikajoč.

ZATON

Morda modra,
skoraj posinjela,
v olivni barvi
starega šinjela,
koraka misel
strumno na paradi
v pozdrav in v slovo
pomladi.

Morda črna,
v slutnje potemnjena,
morda bela
v sanje zasnežena,
koraka misel
skrita v podkapi,
da v večnosti
smo le vojščaki
in dihamo
vsi v isti sapi.

Morda siva,
davno osivela
koraka misel -
bržčas brez pomena,
v brezbarvne črke
danega imena.

IMPRESIJA

Zgolj formalnost,
pesem o jeseni -
sinonim za žalost.

Čez oko meglice,
pozobano poletje
in uvelo lice.

Zgolj naključje,
pesem o jeseni:
vonj kostanjev,
zrcalni svetovi
in tihi šepet

besed med grobovi.

ZADNJA ŽELJA

Ujemi jo.
Njo, ki beži kakor voda
po ozki strugi
med stvarnim in namišljenim
v skrivnost življenja.

Ujemi
v čvrsti objem nežnosti,
kakor brezdomci,
ki ne kradejo
in ne tarnajo
polno steklenico,
da ti znova
požene kri v lica
svilnato mehka počasnost
poletnega popoldneva.

V mehko spokojnost jo ujemi,
oropan sanj
in od resnic umirajoč.

Svojo zadnjo željo -
brez hrepenenja.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo