Danes, ta dan mi je dan.
Jutri mi je neznan.
Včeraj je že svojo poslednjo uro odbil,
v večnost se je porazgubil.

V praznih trenutkih
plešem z medlo silhueto.
Bledí stik z resničnostjo,
požira me gibanje zaspanih.

Drhteče rok...

oči mi žare in
ogenj v meni
rojeva naslado
stistni se k meni
pod plišem noči
da bova eno

rada bi izlila ta potok bolečine,
skozi oči...
si zamašila ušesa
in kričala da bi končno prekričala stvari, Beri dalje...

dovzetnost lastnih inu družbenih strahov vseh posameznih svetov
znotraj svoje vrste bitij ljudi, kričim da obstaja
ži...

V rdeči zarji zahaja
sonce za obzorje...
Nebo zajema črnomodra jasnina,
ki počasi golta temne oblake
ter srka svetlobo vase. Beri dalje...

Morja ne moreš izgubiti:
vedno ti slano teče po žilah,
vedno ti tiho šumi
v izsušenih školjkah,<...

Pohajkujem po nebesni obli,
zapuščam pročelje starega sveta.
Kar letim, kar letim, kar letim...
...

Sonce je že visoko na nebu,
a zdi se, kot da je jutro.
Bila je oseba, polna srca,
v blisku trenutka - večnost.

Zunaj dež lije
in v meni strašno grmi,
še zadnja ptica se skrije,
nigokar več ni.