Cvetlici veter listič odpihne.
Metulj zamahne s krili.
Pestič cvetke se nehote razširi.

V svoji majhnosti
So rdeče vrtnice nepomembne,
Njihova koža je stara in zgubana,
On pa še vedno išče
Sledi, ki so jih njiho...

Na ranjeno dušo polagam ti cvet,
ujet s toplino
v soj mesečine.

Ne joči...

Zdi se mi
da sem ljubila
In še ljubim
globoko plehko
kot to zmore(j)mo otroci

Veliko razodetje,
težave nakoplje.
Vztrajno trmoglavljenje,
sanje pokoplje.

Porinjen v kot,
Beri dalje...

hočem, da boli,
kot mora boleti,
zgaj ko si drgnem podplate in sestavljam kosti,
zdaj ko potujem v laži;

V očeh ti spi nasmeh, sladkoba
razpotegne poteze, mehkoba
si postelje najljubšo posteljo,
vsakič izpuhti v zrak...

Poln znanja
hrepenim po nevednosti.
Poln moči
hrepenim po krhkosti.
Poln prepričanja
hrepenim po dvomu.

grizem skozi
megleni obstoj
nekega jutra
v sredico
nedostopno

Tecíva zadnji krog
Pogoltajva olive