Tukaj diši po utrujenih ljudeh. Starci so zbrani na robu omišaljskih
hodnikov in se pomenkujejo o ribah, Dalmaciji in Titu. Ne razumem povsem

njihovega jezika, vendar so navsezadnje le
neznanci (tujec je beseda za bitje z drugega planeta). Zamaknjeni
od valovja se moramo družiti med seboj. V morja, in tisoče drugih stvari
potapljamo oči: vsakič znova se zavemo, da so poti dosti dosti globje.
Nič me ne pelje bolj vase, kot je človek na drugi strani daljice. Misli,
ki jih mečem v vodo, so res samo za v vodo.
Še hrana za plankton niso.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---