|
Od mekong
|
|
Komu lažeš pesnik mladi,
si z zvijačo rišeš svet?
Več ne čutiš vonj pomladi,
davno umrl je tvoj cvet.
Preleti me včasih slutnja,
sreča, njena topla dlan,
pa me zdramijo spet duri,
zvok odhoda, preklet in znan.
Krivdi več se ne umaknem,
sreča odšla takrat je z njo.
Pozabljen ostal bom, brez ljubezni,
srcu mi bo vladal grom.
Mlado sonce je prenežno,
da stopilo bi moj greh,
spomin na dan, ko si jokala
z nežno prošnjo v očeh.
Zato, komu lažeš pesnik mladi,
si z zvijačo rišeš svet?
Več ne čutiš vonj pomladi,
davno umrl je tvoj cvet.
Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
