|
Od Amadeus
|
|
Vedno, ko sanjam čokoladne hiške,
pristanem v veliki ognjeni peči.
Postanem oglje,
s katerim rišem solze po sledeh korakov.
Postanem prah,
s katerim meglim si pot do oblakov.
In sanje ostanejo pravljica.
Dvema je uspelo ugrizniti vanjo,
poslušati čokolado, ki se raztaplja v očeh.
Pregnala sta kačo...
Scvrla se je v lastnem ognju strasti.
Jaz pa za trenutek sanjam čokoladno hišo
in že voham dim mojih izgorelih kosti.
Kako naj vstopim v sanje in hkrati preživim? Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)
|
