| Napisal/a Avantime, v ponedeljek, 01. nov. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Zapiram.
Odpiram.
Zapiram…
Od senčnih prepletanj utrujene so veke,
zaprem jih in odjadram čez vse prepreke.
Zasanjane misli to je polet.
Nad oboki molčečega neba,
oplojena z izkustvi ponikle strasti sveta.
Zapiše pozabo in odkriva nov svet.
Letim po izgubljenih barvah neskončnosti.
Ozrem se v, v nebo zapraskane razpoke,
tam ujamem, v slušno mi pot, grozljive stoke.
Tu gorijo besede zlagane preteklosti.
Potujem dalje,….naprej
Od sijaja zaslepljeni vabijo me mamljivi glasovi.
Ponujajo omamo in od sreče nikoli napojene kašče bogastva,
izgubljenost sramu in opitih duš šušmarstva.
Ne prekinjam poleta, to niso mojih želja svetovi.
Zagledam z bolečino zalita polja.
Na njih širjavah opojne, nabrazdane od sonca cvetove,
z dotiki strasti stopljenih prstov narejene vrtove.
Tu ustavim svoj čas, tu mojega življenja so morja.
Zaslišim glas zagrenjajoč,
odprem oči in zavem se, da mimo je noč.
Sanjal sem, potoval po željah izgubljenih dni.
Upal sem si. Za čas, ki v sanjah oživi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
