Napisal/a matejkrevs, v sreda, 03. feb. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Slovenec sem, po krvi, blatu in urinu,
Rojen v Ljubljani pri Trzinu,
Poet po božji volji, ljubimec na poziv,
Za lumparije vnet, zagret za vsak izziv:
Sem letal s cveta na cvet svoj čas kakor čebela,
Dokler me na svoj med ni čudna roža ujela,
Ki se ji po latinsko »Moškojedus« pravi.
Ah, da takrat ostal na varni bi razdalji
Tej smrtonosni, demonsko zli cvetlici,
Prelepi, a strupeni amorjevi puščici!

Ne vedel bi, kako se čudno v strup prebrača
Prav vse, kar to srce si sladkega obeta;
Mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
Ne bil viharjev notranjih b` igrača.
Tako pa šel sem z doma in z mano zlomljen up,
Da bi morda na tujem zanj našel protistrup.
Pa komaj sem čez lužo priromal v New York,
Srce mi v prsih tužno planilo je v jok:
Čemu sem šel od hiše, zakaj pustil svoj rod?
Saj tu namesto gore v nebo štrli siv blok
In reka avtomobilov hrumi svoj veletok
V megleno jutro dneva, ki ga zastruplja smog.

Spominjam se, pisali smo se leta gospodovega
2001, 11. Septembra, (in tega
Dne najbrž ne bom pozabil dokler bom živ)
Ko sem se razočaran vračal v zaliv,
Da bi se vkrcal na brod za domovino.
Takrat me je nenadoma nebo ubilo...
Ne najdem besed za mojo grozo in strah,
Ko je ognjena toča sesekljala zrak
In je strašni grom stresel dvoglavega zmaja,
Da se je ta na svojih dolgih tacah zamajal
In se s peklenskim rjovenjem zrušil na tla.
Kot apokaliptična zver je potem cepetal
In s svojim ognjenim jezikom v mukah ječal,
V agoniji, ki je podobna koncu sveta...

Takrat, v tistem hipu, (pač ni šlo drugače),
Mi je za čajno žličko všlo v spodnje hlače;
Za čajno žličko te naše slovenske zemlje,
Ki je nikdar več zapustiti ne gre!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)