Medved grizli po gozdu je capljav prišel je do drevesa se zleknil in zaspav.Zdaj pa medo sanja da na čolnu sedi in ribice lovi.Ko z drevesa pade hruška medo se zbudi gleda levo desno kaj se zdaj godi ko ugotovi aha padla je hruška na glavi pa buška.

Sneg prekril je breg
fantka snežke sta obula
na glavici
posadila kapici
rokici v pisane
rokavičke skrila
sanke vzela
v hrib pohitela
po strmini sta poletela
Ael

Pod snegom upogiba
prebelo se drevo,
z vej mokrih kosmi lahki
na cesto padajo.

Na cesti majhen ptiček
s polomljenimi krili,
stopica v rahlem snegu,
se deklici zasmili.

Se Jurček veselo v pesku igra,
ko mali tam kuža k njem priskaklja, 
se valjata v pesku, se Jurček uči,
da lajati znal bi, renčati se zdi.

Sprva vesela v pesku oba,
glasna, igriva kar se le da,
a Jurček razmišlja, to bo hudo,
zobkov še mlečnih, nakako že bo.

Spet Laura, dekletce mami jezi,
nič kaj lepo, da vedno kriči,
ko umazanih rok k jedi hiti,
prav malo ji voda, milo diši.

Zdaj čistih je rok se baše za tri,
vsega premalo za jesti se zdi...
čeprav ji trebušček že ves ji napet,
v resnici res pravi je sladkosned !

Na robu ozvezdja,
ob stičišču dveh sijev stoji,
možic srednje rasti.
Lahko je bitje,
ki se je rodilo vesolju,
bitje, ki v sebi utripa in živi,
toplo in krhko

Mi smo mali strahci, Bavke iz kleti.
Iščemo otroka, ki se nas ne boji!
Tukaj je obljuba, zdajle vam jo damo,
če tak junak obstaja, takoj se vsi predamo.
Pospravimo navlako, ki vas vse straši
in pozabljene ostanke pomečemo v smeti.
Saj biti tukaj v kleti že dogčas se nam zdi;
otroci, veste, radi bi stran od vas odšli.

Majhno dekletce se ozira, sprašuje,
Mamico gleda, z glavo zmiguje;
Tamkaj v daljavi oblak je teman,
kakšno bo vreme, je sonček zaspan ?

Me vnukec vprašljivo gleda v oči,
Pomane si učke, ko spregovori..
Daj dedek poglej v zvezdno v nebo,
Rad bi imel zvezdo, dol vzemi mi jo...