Zelena je trava
je drevje
je listje
Zeleni so oblaki
in sonce
in ptice

Ležal je tam v zibki za vrati
zapustila sta ga oče in mati.
Nihče se ne zmeni zanj
joče, ihti na ves glas
nikogar nima, ki bi pazil nanj.

gledam te v soju sveč
sprejemam nase
tvoj hipnotičen pogled
ki zareže me v globino

Ja rime so res fine privrejo na dan, ko prav vse te mine. Če pa rimam dodamo še note so to neprecenljive vrednote. Vzameš pero in papir v roke napišeš, kar ti narekuje srce.

Ponesel bom seboj te svoje solze,
ki varno skrite v mojih so oćeh.
Ne boš jih videla, kot bil bi greh,
ker več ne znam jokati...

in ni me sram priznati...
čemu ljudem bi bil v posmeh?

Ta ptica več ne more poleteti,
čeprav ni strta bela ji perut.
Zaman v to gnezdo prazno, zapuščeno
si jutra sončni žarek utira pot.

Nitka življenja zdi se prekratka.
Nebo mojega pa ni brez oblačka...
Nitka.
Prekratka...
se trga in zvija,
okoli mene navija,
me stiska in duši!

Ko čez mnogo let
bom vse to brala,
kar tebi sem posvetila,
tebi poklonila,
bom zopet zajokala;
da sem te ljubila,
a te zaradi let izgubila.

In tam stoji. In tam molči.
Srce je rjasta vrtavka.
Oči so luknje brez oči.
Stopala grize kisla trava.

Znotraj vidnega polja zaslutim par.
Zdaj ju zagledam.

In ti si, boš jaz!
Krokodili pijejo
črno strugo
mojih sanj,
na nebotičniku
prekrit s soncem
svetel panj.

Vse spi in molči.
Tudi ti, ki te ni.
Roka išče tvoje dlani.
Vse me boli...

Kje si???

Kdor ne pobira vseh sadov,
ne ve skrivnosti mnogih grobov,
tako bo tole neverjetno stojalo
zamenjalo skrito ogledalo
in bo svet zamenjal obraz,
si bo nadel selektiven odraz.

Vsak lik življenja se staplja v celoto,
ki vara in laže nesrečnim.
Čustva so mogočna;
človek pa je majhen in reven-česa?!

Večno iskanje-mar ni to prekletstvo?!

V temi previdno
dotikam se tebe.
Čutim bližino,
noro energijo.
Podarjam ti sebe;
počasi, predano;
nič zaigrano!

Tavam.
Kje?
Kar sama?
Ponoči?
Objokana?
Oh, daj mi mir!
Kaj ne vidiš, kako sem raztrgana?!

Kadarkoli nežno potrkaš,
se vedno znova zavem,
kako čas hiti
in v meni vzbudi se 
radost in strah -
kot vedno,
kadar me spomniš,
da SI.

Klin stoji sredi polja.
Na njem mrtva ptica.
Čisto navadna,
čisto krvava,
čisto sama na soncu,
prepolnem  svetlosti in modrosti
iz mojega življenja.