Bedim na pol poti do tebe
Srebrnkaste razbitine cvetja
meglijo jutranji veter

Vse je tiho
njega ni,
moje srce
si ga želi.
Joče,joče
le,zakaj?
srce želi
si ga nazaj.

Ko bi vedel,
kako tisti tvoj - oprosti mi - boli.
Ko bi vedel,
kako srce hrepeni in si te želi.
Oh, ko bi vedel ...
Ljubim te,
kot ljubim sonce,

Rekel je, pozabi me
nisem jaz za te,
jaz sem mali princ teme
ti pa ljubiš sonce.
Rekel je, hudo mi je
kadar jočeš se,
vendar ne pozabi
da se ti bojiš teme.

Slišim krik človeka,
utopljajočega se v valovih.
Ne more se rešiti
iz objema pobesnelih valov ljubezni.
Slišim krik,
slišim svoj krik utopljenca,
kajti sama sem ta človek,

Tudi zvezde sij, noč sna utrudijo,
takrat zavese zatemnijo nebo.
Najsvetlejša pade v morje, ki bo
čuvala skrivnost, zakaj ljubi le njo.
*
Po dvoranah sanj ljubezni hodijo
mnogi, v rokah držeč krhko šibo.

Lebdim v brezčasju nočne ure,
čakam, da se nervoza razkadi,
a se le gosti in me budi;
umivam se v upanju, da mine.

Dal si mi priložnost, ki jo dobijo
le redki iskalci resnice svete,
da oleseneli deli lepote
pri koreninah zeleno brstijo.
*
Sokovi iskrenosti napojijo
še mrežasto utripajoče liste,  

zavedi se stopi iz brezbrižne plehkosti
in se razglej
tam nekje sredi preteklosti
v objemu neke čudne zagrenjenosti
izgubila si občutek pogleda v jasnosti
razmišljanja in brezciljnega tavanja
morda spet najdeš bistvo obstajanja

Podajajo si roke, drhteči so,
ko neslišno drsijo, omamljeni.
Izpolnjeni lahkotnih sanj, vzneseni.
Visoko in še višje te poneso.
*
Poskušaj posaditi drobno proso,
ki klilo bo na plavajoči peni.

A maš kdaj kakšen dan, ko malo pomisliš in ugotoviš da se nimaš česa veselit...
Ko čas kar leti mimo in je vsak dan isti, teden se vleče in raztegne v naslednji teden... 

V poltemi je ležalo
potno telo, ki ga je
pokrivalo sijoče
nabodalo ljubezni.
Požiralka ognja je
bila tik pred novo
predstavo vodometa.

Je brat posodil mi kolo sedi nanj, te bom držal saj bo šlo. Pedale sučem vsa vesela peljem se, sem zažgolela. Takrat pa brat spustil je kolo u Marička kako je šlo. Užgala sem jo dol po klanc, tam pa gledal je sosedov Franc. Na cesti je bil še makedam nisem vedela ne kod ne kam.

V svet sem gledal,
niè veè v srce.
Morda zamujal
na sipinah dne,
obale smeha
in dotike rok,
tujec èasu,
v sebi pa otrok.

Sinergija in sinestezija.
Sinergija s sinestezijo.
Sinestezija s sinergijo.
Si energija ali si zgolj sinestezija?
Si misel na oboje.
Si v sinapsi obeh.
Simbol minevanja.

Iz tvojih oči
 zajemam odgrenjenost.

Mrzlo naročje spomina,
vročo sapo poljuba,
da me izdihaš
v pozabljeno jutro,
da me razkolješ
med temo in svetlobo
s svetlimi toni mrakobe.

Svet je izgubil pesem.
A vendar nastaja.
Svetu manjka stihov.
A vendar jih mislim.
Sveta ne vidim v rimah.
A vidim ujemanja.
Svetu manjka besed.
A besede niso vse.
Svet ne išče poezije.
Poezija pa išče vse.

Kot stepni volk divjam,
čez planjave otožnosti,
veselo, neprizadeto skakljam,
v naivni pobožnosti.