Razočaran sem pač,
ne zmorem nositi hlač.
Ona jih pa obleče,
mene za nos povleče.

Očitno sem prekratek,
se lahko popravim?
Je mogoče, da se še sestavim
in oprizorim povratek?

Barve so posvetlele,
konture so zbledele.
Ostale so le sence,
čas osebne dekadence.

Vsi ljudje hitimo,
pred svojimi mislimi bežimo,
želimo si drugam,
imamo sanje kaj našli bomo tam.

Gradovi v oblakih so zgrajeni,
niso več s težavami omejeni,
odločili smo se da je zdaj
trenutek ko ne gledamo nazaj.

Narod na ulicah nori,
to je nov način,
način kako se živi.
Ne bomo več v okove ujeti
mi začeli bomo svobodno leteti.
Za politiko nam ni več mar,
mi sam svoj smo gospodar!

Oblaki so prekrili nebo,
veter je zapihal, sveže je postalo.
Vročine ni več, lažje se diha,
madež crknjene vrane, vse kar je ostalo.

Naporen teden za menoj,
delo v taki vročini utruja.
Ureditev novih poslovnih prostorov,
izdelava novih električnih instalacij.

Dolgo že nisem delel z očetom,
vsi ti spomini, prijetno je bilo.
Izdelava omarice in instalacij,
dobro in hitro nama je šlo.

Oko imam oteklo,
k zdravniku ne želim.
Potrebujem domačo oskrbo,
ob njenem dotiku ozdravim.

V dolini zeleni,
postavno dekle živi.
Njen dotik čarobni,
da oteklina popusti.

Lepota je ogrožena,
sodelovka je zgrožena.
Ne bo me takega,
več dolgo gledala.

Resnica ni povsod,
vse le ni res.
Ne pobiraj, kar slišiš,
vedno poslišaj,
vsemu ne verjemi,
med vrsticami beri.

Beri, premelji,
poslušaj,
razmišljaj,
sebi prilagodi.
Ni na svetu,
samo ene resnice.

Več resnic,
v tem je vic.
Tu nastane problem,
potem pa izberi,
glede na namen,
usterzno sebi.

V hrepenenju se vlekel prazen je mir,
ni večje bolezni kot upanje moje,
se v gnusu pojavi žameten vir,
le kje uresničijo sanje se v dvoje?
V bolezni hrepenenja je mirno upanje zašlo,
se žameten vir je v gnusnih sanjah razblinil.
Le kje, le kje so te besede,
v mojem srcu zapečatene kot stene?

Z vsako solzo se izlilo upanja je malo,
ni več žalosti, trpljenja,
mladosti leta izbrisala so smeh prekmalu.
Sanj, čutnosti, ljubezni navidezna ideja,
zamegljena od brezčutnosti želja,
slika Floriana Greya jo je kot prekletstvo spremljala.

brez ideje do
brez smisla do
brez volje do

do življenja
do misli
do seksa

razmišljal bi
razglabljal bi
razpravljal bi

bi a ni kaj
bi a ni čemu
bi a le zakaj

v trugi leži
z oči solza beži
v moj spomin ujeta
na kolena vedno pred teboj

nikoli nikogar tako kot tebe
nikoli res pogrešal
neizmerna kakor je le ljubezen
bolečina v meni

ljubim te pogrešam
slika spravljena za vedno

božanska kočija
drvi v strm klanec
kot po ravnem
skozi krivine

že dolgo te ne čutim
otopel od ugodja
ne razmišljam o tebi
le spominjam se

potok teče vedno enosmerno
jaz drvim na vse strani
kot slepec sem
povsod te iščem

Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,
trg Republike dvajset let nazaj.
Levo Slovenska zastava, govorniški oder desno,
govor gospoda Kučana, v spominu za vedno.

Sedim na ogradi vhoda v novozgrajeno garažo,
pod prenovljenim Kongresnim trgom v Ljubljani.
Med množico čakam na govor in proslavo,
ob dvajset obletnici razglasitve samostojnosti.

Govor predsednika Turka, kulturni program,
barve se prelivajo na stavbi univerze, prijeten pogled.
Čudovita koreografija, prelepa glasba, popolno skoraj,
sam, mislim le nate, lepo bi bilo vse to deliti s teboj.

Razumem pomen vstajenja mesa
takrat se zavedena ljubezen odvaja,
zajeta od trmasto krutih želja,
nazaj v čakajočo ožaloščeno dušo.

Vse se spreminja skozi večnostni čas
čeprav si ujet v brezpotju kot kamen,
ko pride tvoj čas se preleviš
v samo spoznanje ali pra snovno stanje.

Razkrivam preteklost današnjim trenutkom
spreminjam miselnost mladostnih hotenj,
izravnavam, usklajam, kar vest oznanja,
ustvarjam si temelj bodočih vezi.

Ko se mi srce neha tresti ob resničnih dobrinah,
prebrisano navajen na trepetanje od strahu.
Vidim le tisto kar je ob njenih oblinah.
V mojem razumu se dela zmeraj več prahu.

Strašna je smrtna tišina, ko bit neenako odmeva.
Kisla kot grozdje, ki ga lisica ne more doseči.
Vendar se ne ustrašim, ko se nekaj rojeva.
Dvomim le včasih, če bom mogel vsem ustreči.

Začetka je konec. NE poznamo zaključka!
Uživamo, če le znamo. Večinoma ne znamo.
Nadaljujemo s pomočjo USB ključka.
Če ne vemo, si tehnologijo prodamo.

Hočem živeti bolj kot umreti. Tanatos v meni ni tako močan, kot je eros in ljubezenski orkan. Nihče več ne uživa če se noče zadeti. Tako kot meč v tišini, ki se zarije globoko. Padam v neslišni globini, ob bolečini jo primem za roko. Pridem zdaj sam tja, kjer zmeraj želela sva biti oba. Ko jutranja rosa me zdrámi, naenkrat pojaviš se ob moji rami. Ne vidim te, ko izgineš, pojaviš se, me izpiješ. Prazen se sedaj uležem na tla, ni več prihodnosti, kjer bila bi oba. Hočem živeti bolj kot umreti. Tanatos v meni ni tako močan, kot je eros in ljubezenski orkan. Pa čeprav nje ni in moram trpeti.

še enkrat se ozrem
upam da nihče ne gleda
venomer mi je nerodno
le zvedavost me premaga
da se zavem kako je

gleda te naravnost v oči
srce me zaboli duša zapeče
pregled mi je odvečen

bežim v svojo smer
utrujen sedem ko se zavem
včasih sem raje sam

Črvički se hranijo z možgani,
zajedajo se mi v misli.

Plast po plast odkrivajo skrivnosti
zažrte v tkivo in skrite pred vesoljem.
Skozi luknjo v temenu jih kažejo svetu.

Gol se valjam v mlaki krvi in posranih laži.
Obdajajo me lačne hijene.

Strgal si bom kožo iz obraza in
ti pokazal svoj pravi jaz.

Pogledal te bom v oči in ti priznal.