Praviš,
da me boš ubil.

Poglej,
razgalim ti prsi,
v rokah držim svoje srce.
Tu ga imaš,
na, izvoli.

slišal sem kako vstopaš
tiho zapiraš vrata
sezuvaš čevlje
svojo vetrovko
obešaš na obešalnik
se približuješ kot misel
mirno spi "moj-moj"

Psssttttt!
Ne mu povedat,
prosim vas.

Moja ljubezen do njega
dobro je skrita.
V vsaki celici mojega telesa,
je skrit zapis o njej.

Hvala,
da si,
da vsak dan,
se z mano trudiš,
živeti me učiš.

Kaj, učiš?!

Sebi zvesta ostajam.
Ampak potem...
potem...
potem naju ni.

Vem,
kako malo vem.
To resnico zagotovo poznam.

Pa še nekaj vem,
da rada te imam,
da jutri nov bo dan.

Povej mi,
a veš?

Veš,
kaj čutim?
Veš,
kaj mislim?

Ti veš,
brez napisanih besed
preko interneta poslanih.
Ti veš,
brez glasnih besed.
Enostavno veš!

izgubljam spomin
vse je samo še slika, film
brez življenja
brez občutkov
brez čustev

kakšen je ta spomin,
če ga ne občutim?

Maček povožen na cesti ni živ...
Mrtev in trd je, čeprav ni bil kriv,
da kot preprosta, svobodna žival
naivno se v kruti svet je skotil.

proti vetru obrnem obraz
gledam v smeri
tvojega doma

a čutiš
a slutiš
boleče-sladko hrepenenje?

Glej, saj nočem prav verjeti!
Sem sprejela, kar mi daješ?
Pa čeprav moj Svet zamaješ,
res lepo te je imeti.

Krasno,
ko stopaš tja v nebo
prav do oblakov.

Čudovito,
da poješ in tvoj glas
sliši širjava...

So Vprašanja ali Dejstva
Misli, ki razjedajo?
Bolečina, tista fina
nima nič s popolnostjo?

Skoraj kot v pravljici je bilo,
a kaj ko pravljica vsaka se konča.
Konec zmeraj pride ko je lepo,
ko vsaj pisateljica lahko bi bila.

Potem napisala praljico bi ti.
Začela bi na koncu.
Takoj srečni bili bi vsi,
ne bi sedeli ob praznem loncu.

Začnemo kar kmalu po snegu, da preprečimo velike pohode majcenih bitij, ki rinejo prste v naše genetske zasnove in nas hočejo upočasniti, saj nas je vse več in smo vse močnejši in to zato,

V dušnih razmerjih se danes lovim,
ne želim ponavljati razred življenja
razrešiti se moram sovražnih zadev,
radi katerih ponavljam rojenja.

Me občutek ne vara, slutnja, resnica
čutim odbojnost do njegovega lica
mi ni nič napravil, le nelagodje,
kot neka jeka daljnega klica.

Ležim v postelji svoji,
trudim se zaspati.
Premišljujem o ljubezni tvoji,
brez nje ne morem mirovati.

Poslušam pesmi žalostne,
spravljajo me v obup.
Noči preneštete objokane,
zjutraj zbudi me vsak najmanjši hrup.