Tkala je deklica tistega toplega sončnega popoldneva,
ob prozorni visoki deroči reki,
v hladni senci vrbe žalujke ,
tenko belo blago.

Dlan spominov
Prvi jutranji nasmeh.
Beseda.
Nebo.
Obsijano ali temno.
Kamen ob poti.
Veter.

Sedim in se gugam.
Naprej.
Nazaj.
Naprej…. Nazaj.
Gugalnica škripa.
Naprej…. Nazaj.

Tam ob poti , na zeleni travi,
Kamen beli se duši in davi.
Noče kamen vec živeti,
noče kamen več trpeti.
Kamen bi želel umreti.

Na vrhu hribčka deklica sedi in čaka
in v prispodobi travnih bilk išče junaka.
Utrga cvet, z njim mravljicam nagaja,
Čebelico ujame ,
pesem ji ugaja.

Kot ocean, ki svoje roke steguje po skalovju,
kot zvezda, ki svoj utrinek ponuja vesolju,
tako moja duša hrepeni, da bila bi v tvojem okovju.
Dan je prekratek,da bi te objel,
predolg, da tebe bi ujel,

Nasmeh kot petje ptic.
Nasmeh kot šelestenje trav.
Nasmeh kot potok žuboreč.

Sprašujem se,
komu namenjeno je petje ptic,
komu namenjeno potoka žuborenje,
komu namenjeno je šelestenje trav?

Drobna solza mi polzi po licu
S poljubi ti jo posušiš
Pridruži se ji nova
Izdala bo, da ljubim te.

Črna arena
Črna guma
Črna sreča
Črna usoda

NEGRO

Razteza se tkivo življenja

Kot mehko prožno blago

Se plete v veje okostja

In greje hladno telo.

Zblaznel sem.
Tistega jutra, ko so slike prelisičile prašne okvirje
in plesale ples nesojenih svatov,
ko v breznu čistunstva odkrivale so tuje revirje.
Zblaznel sem.
Še fikus je odpisal dolg svojim stražarjem,

Pista je odprta.
Vzletim lahko času nasproti,
v kovanem plašču očiščenja
še zadnje vzdihljaje jemljem samoti.
Pista je odprta.
Na modrih prostranstvih sonca

Cakam dolgo jaz te ze,
a danes reces ne vede;
Nisem pozabila te
ljubim jaz se vedno te.

Sedela je in gledala v prazno.
Z mislimi je tiskala novo stran življenja.
Zdrsele so roke po zraku,
Kot da lovi pisanega metulja.
Zasmejale so se njene oči.
Trpko so ustnice počrnele.
In bila je tako lepa.

V tihih korakih večera
Ki kot modrec stopajo nocoj
Tu naokrog
Sem ujela nežen šepet dveh otrok
Ki sta si podala roko
In zreta v visoko nebo .

Barve v smrtnih odtenkih,
modrosti v čudnih obsekih,
še sanje v podzavesti,
še dreva od dreve se cepi.

Že prej bi te moral prositi,
že prej bi re moral ljubiti,
a sedaj te ne moram pozabiti.
Kje je ta tvoj kraj,
kje je skriti raj,
zakaj ne vrneš se nazaj?

Matična nam domovina
vsem slovencem je edina.
Dolgo smo se za njo borili,
da smo jo sedaj dobili.