Našla sem drobno kroglico
Zeleno
Rahlo sem jo pobrala iz sveže pokošene pomladne trave,
Ki je tako prijetno dišala,
Da me še sedaj ščegeta v nosu.
Pobrala sem jo
In jo položila v vdolbino leve dlani.

Podajam ti roko ljubezni večne,
morda ne srečne.
Podajam ti srce pravo,
ne prodano.
Podajam ti misli nežne,
ne bežne.

Počakaj.
Vstavi se.
Samo to.
Daj si trenutek.
Zadihaj.
Pozabi.
Samo bodi.

Odprla so se vrata individualne svobode
Zadihalo je bitje in se razlilo v vesolje
Prežemajo me v telo vbrizgnjene vibracije teorije kaosa
Občutek lebdenja v materiji sicer prikovani na tla.

Kakor vzdih vrabčevega srca
Sredi gromečega velemesta,
Skrita v svilo stisnjene pesti,
Podoba se je v zvezdah prebudila.

Nanašam na čopič to barvo,
barvo v prahu oprano,
nanašam jo z občutkom,
in sledim vem produktom.

Zvonovi zvonijo .
Jih slišiš ?
Donijo iz mojih globin.
Naznanjajo dan.
Drhtijo.
Močno.
Mogočno.

Sredi zime si prišel kot odrešenik.
Kakor, da bi vedel, da me zebe.
Prinesel si mi drva
in zanetil si ogenj.

Da sem pikapolonica
si mi rekel.
Pikapolonica je majhna,
komaj opazna,
pa vendar se je vedno,
ko jo vidiš,
razveseliš.

Čutim dežne kaplje,

ki mi polzijo po obrazu!

Tako sveže se počutim!

Kakor, da sem prerojena!

Zakaj še vedno upam, hrepenim?
Zakaj?
Zakaj še vonj po tebi je mamljiv?
Zakaj?
Sem kot metulj, ki našel je svoj cvet,
in sem metulj, ki ni mu mar za svet!

Čas je za taksi,
ki nikamor ne pelje.
Ustavi te na poti do sreče,
ki si jo začrtal.
Raje vzamem kolo,
ki pelje počasi
in pripelje na pravo mesto.

Ali je mogoče, da tudi največja ljubezen ni dovolj, da bi začutili zivljenje v vsej njegovi popolnosti ?
Seveda.
Ali je torej sploh mogoče dotakniti popolnost ?
Saj ni problem v tem.
Kaj pa ?

Kako osamljena se zdiš.
Kakor, da nikdar ne zaspiš.
Si mar nesrečna,
ker nikogar ni ob tebi,
ali si srečna,
ker vladaš sama sebi?

Če bi me opazila takrat, ko te ni bilo
Potem bi v nebesih ne bilo
Luknje ,
ki jo polnim le spraznimi besedami
ki se nikoli ne bodo dotaknile
mesa , ki si ga tako strašno želim.

Večnost je že mimo!
Ves ta čas ista vprašanja,
iste misli,
iste zahteve,
iste želje…
Ves ta čas…
Pa še vedno nič!

Iskala sem besede svojih dni
In žuboreči potok
Suh
Je kipel
Bolelo je stugo
Ki žejna je tiho odpirala
Lačno čeljust

Ljudje smo živali.
Med nami je boj za obstanek.
Druge uničujemo,
da bomo sami bolje preživeli.
Živali se spopadajo,
živali se grizejo,
mi pa se uničujemo na bolj prefinjen način.