Včasih so možgani
pač na pravi frekvenci.
Nek tibetanski menih naj
bi tako preletel petnajst metrov.

Sonce me je spremenilo v prah.
Bil sem grozno razočaran,
da sem umrl tako klišejske smrti.

Vidim tebe, ki te ni;
in ta, ki je bila, zbledi;
le ti, srce,
si tukaj. Si.

Tako odločna in močna
za debelim oklepom
z mečem v roki
in neustrašnim pogledom.

Medplanetarne asociacije
paralelnih zidov
šumijo skozi
razredčeni zrak
ustvarjenih svetov.

V kavarni sem jo slišal
čisto potihem, nato glasneje
in spet tišje. 

Zatonila luč je dneva,
tema prekrila je nebo,
viharjev srd mi dušo bega,
zakaj spet rosno moje je oko?

Porumenelo listje počasi pada z vej, veter vsakega posebej ponese na mrzla tla. Mrak se že spušča z neba, že čutim kako mi sivina objema srce. In že so se nam prižgale srebrne zvezde na proti neskončnosti odprtem delu

Brezčasno potujem skozi
iluzijo misli.
Zaganjam se skozi valove sanj.
Poljubljam podobo svoje platonske ljubezni.
Hlepeče koprnim po dotiku prave ljubezni.

Komaj opazne razlike med držanjem roke in okovanjem duše;
Ljubiti ne pomeni nagniti se do tal.
Poljubi ne pomenijo pogodbe, darila ne obljub.
Porazi z dušo odraslega in žalostjo otroka.
Zorati svoje poti danes.
Posaditi svoj vrt, ne čakajoč na rože tujca. 

uravnavam si svet
razmišljam o mislih,
ki vodijo me
ali so dobre
ali so zle
poizkušam razčleniti
vso to gorje.

utapljam se
v vabečem morju
tvojega smejočega pogleda

Prepozno je trosil iz sebe želje                   zato ni požel sadov življenja
v njem je ostala le medla praznina
ni se več našel, še manj klica veselja.

Mesečev sij pada name, svetlikajoči žarki se nežno odbijajo od moje kože, lasje mi vihrajo v močnem vetru. Brez ciljno se sprehajam po gozdu...hoja me neznansko utruja, pot mi kaplja s čela na tla. 

Ne kliči me,
ne pošiljaj meilov
ne sporočil ...
Minil je tvoj čas,
minile so šanse
dveh norih ljubezni v strasti ...

s poljubom me izsesaš
da obstajam samo še
kot krhka lupina

Spet bi te rada objela vase,
Rahločutno posrkala v globino duše,
Enkrat za vselej močno,
Čeprav vem, da bo še težko,
A tvoja objetost mi ustvarja krila.

In smo brezvredne številke.
In predvsem zelo nadomestljive številke.
In se zapletamo v enačbe.
In najzahtevnejša je bitiznekom.

In noče delovati ko se vrine oseba X.
In joče ko ljubezen ni več konstanta.
In postane neenačba: