sedim na klopi in čakam
čakam na meglo
ki tako nežno leže na mesto
ki se prikrade pod vsaka vrata
ki pokuka v vsako hišo

in ve
da jo čakam
da pride po prstih mimo mene
da se potuhnjeno vrine med stebre
da pronicljivo oblije postave

Mislim svtovljansko držo, svojo hrabrost v poletu
z mano potuješ in z mano bi prespala na vsakem kavču divje Afrike

z mano bodo zakrilile vse tetovaže, ko strahopetno belo kožo tržem z rok,
morbidno odvisnost, in plod šibkih bičanj in nečastnih individualizmov,

in si znoj iz časov ko bil si še pol pol, prilagodljiv-bolj kot lateks elastin je
vzorno prilagodljiv ob čisto vsakem faličnem izgredu-sss-iz tega ven

Ah, blagi vonj kamilic!
Odnesel boš me li v mir,
če odlijem te, pitni dar večeru
o vse premalo malih je drobtinic!

Mirno počivaj na trstnem ležišču,
slušeč ne graje,
zdajoč se ne blišču.

Blagi vonj kamilic,
usta sama gredo k počitku,
vodeča k toplemu napitku,
sprerejo naj otopelost z mojh lic!

Ko vse splahni,
ostane le pot
v zatišni zaliv.

Izkaže se kot
ptiček lahni,
prestati naliv

Ko prideš na planino
in v gorski topli stan,
gorski veter blago boža macesen v večeru
in ta prav po tiho šumi,
zahaja že dan,
ne leta več kragulj vse do kamor
seže bistro oko,
orel več ne leta med vrhovi,
a gore oddajajo tišino,
tišina je v skali,
vzbudni nemir pa gozd budi,
ko zadnja luč ugasne,
planina zaspi.

Ohranil čistost
bom svoje knjige,
da le v misli bom vanjo pisal,
ohranil pristnost
da ne zmešal bom je s krutim svetom.

Dočakal, kot starec morda,
da na svojem otoku nekoč,
bom vanjo svoje življenje vrisal
in tako upajoč,
prepustil jo svetu,
valovom,
da ćas ne bo je izbrisal.

V samoti tihih sten,
iz toplega svetlega lesa,
mi mirno odžiga duše stenj
in se srce prav nič pri sebi ne kesa,
lepota lesa,
sam sem s svojimi mislimi
zloženimi kot deske svetlih sten
in končno da življenje
je priteklo v moj mlin,
da sam objedam skorjo
a zunaj tožeče oglaša se kalin.
Kako nestalna je življenja reke pot,
ko nas vabi dalj in dalj v ginot.

Iz svoje zelene dežele
sem odpravil se na sever,
v deželo kjer ni hriba,
kjer sama je suha in hladna ravnina
- Nizozemsko.
In izprane sence življenj so tavale pred mano
in izprana senca sem postal sam kmalo,
utihnil mi je lastni zvok,
razparal je ušesa dežele mi neslišni
glas
in uhajal mi je iz rok trenutek

- Kritična satira našega ubogega
sloveničarstva ljudstva stanje,
ki tako sem ter tja opleta
in nam v sluz spreminja dneve zdanje;
Listam, bračam in prebiram,
razne predstavitve vaših bukel,
ni žalost mar da danes,
ljudje ne vedo več kaj bi brali?

Misliš, da se ogiblješ smrti,
ko ne prestopiš praga pokopališča,
ali ko boš ležal že v krsti,
spomni življenja se morišča!

Kot suho drevo boš
in nate padal bo sneg tisočletij,
sama tišina, mrlič
in med stare sence želel boš odleteti.

Ko čas se bo iztekel, tam bom stal,
v nebo zazrt, med množico ljudi;
do nekaterih čutim več, do drugih nič,
a vsi kot eden bomo gledali tja gor,
v pošat, rdeč, teman planet,
zavit v sence in zlovešči žar,
zakril bo zvezde in stopil oblake,
in prinesel bo srebren meč,
prepletajočo se kovinjsko gmoto;
še bolj grozeče kot njen gospodar,

Ugotovitev, da imaš napačne predstave.
Nabavi si že ta presneta očala.
Saj ni vse tako slabo kot zgleda.
Ali pač?

Idiotska, vendar še kako potrebna.
Škatlica Persenov. PRAZNA!

Nezano upanje vseeno ostaja.
Mogoče je on tisto kar hočem.
Tista češnja na smetani.
Vendar brez smetane.
In brez čokoladnih mrvic.

Prolog:

Velik razcvet doživlja Zadar spet
za meščane mesto je nov svet.
Turisti vsi ga hoč'jo doživet,
kot čebele na cvetlični med.

Pesem:

Leta 2000 se je zgodba ta začela.
Deva mesta Zadar me je zaprosila
naj ji pomagam rešit se bremena
pod katerim se že dolgo je dušila.

V čisto beli sobi, kjer živi moje življenje.

Včasih, samo včasih, se spusti na sredino te sobe,
enako daleč levo in enako nikjer desno.
Na mesto kjer diham in čutim,
na osamelo mesto v sredini od koder lahko povem da ljubim in živim.

Črke poletijo iz ust kot ptice s kriki,
črne in osenčene
Črke poletijo črne in osenčene.

Medi Bru : (zeha) O, da se malo pretegnem, joooj,oooh. O, pa res,....malo še potelovadim. Pol bomo pa kar odrinili. Saj hočem čimprej izvedet kaj je to Ljubezen in piti Nektar!...
Metka : Medi Bru, kaj je to?
Medi Bru : Tole? To je vendar lonec za med.
Metka : Ampak nekaj piše na njem.
Medi Bru : Ti znaki? Ne vem kaj pomenijo, ne znam brati.
Metka : Bom jaz prebrala! ...Aha, tukaj se začne...Pesem za Ano, tvoj Peter. O Bog! To je vendar očkova pesem! Zgubil jo je in ...in... potem je počasi pozabil na na mamo in na naju. Zgubil se je nekje v svojem delu, v svojih sanjah... Poslušaj to pesem Medi Bru:

ali veš kaj nam odvaga življenje;je to trpljenje. Ne to je le dolga pot polna prevar in zmot. Včasih je treba na novo začeti ali pa nekoga preprosto objeti.

Ko v moje življenje prišel si ti si mi spremenil vse moje zastavljene poti. Vse se je obrnilo,vse je nov smisel dobilo.Postala sem zrela oseba ki na svet resneje gleda   

Sever. Jug. Vzhod. Zahod.
Predročim roki,
da kot ptica, ...
ki se uči leteti zaplahutam in zarežem v tišino.
Mati prestiža in praznine,
botro miru in rabelj v temi, ki sesa misli.
Tišina … tvojo pesem vonjam
in čutim ugriz božanstva.
Objameš čas in z njim, kot dama zaplešeš,
ko dvoriš mislim.