Križem rok sedim brez veze,
prav nemarno se mi zdi.
Pogled usmerjam v dno proteze,
ki iz lončka se smeji.

Več ne grizem, reč nerodna,
ampak grizel bi kot prej,
pravi misel nespodobna
in vse misli so brez mej.

daj mi piti
morje
prazen čakam
te
na slanih
peskih

Čakam zaman.
Potopljeni cvetovi
tonejo v kalno odmaknjenost.

Prazna soba
in vonj tišine
v skelenju odcvetelega časa.

Besede molčijo
ujete v pepelu
neizogibne ugaslosti.

ZA BOBEN IN LAJNO

Z maslom na glavi,
ko pamet na paši
kleše to pesem
utopljeno v čaši.

Malo tečnarim
in muhe lovim,
a zunaj dežuje,
dežuje v spomin.

Mi rožmarin krasi deželo mojo,
marjetka vabi vedno me igrivo,
tam planika iz skal krasi gore,
le krizantema raste sramežlivo.

So rože, vrtnice mi dar narave,
tja do dneva ko življenja luč ugasne,
ko zadnjič v življenju zrak se izdahne,
ga iz površja zemlja v sebe vzame.

Morda marjetka, nagelj sta v okras,
le kdo poklonil ni ga od nas,
kot znamenje ljubezni cvet krasi,
ni lepšega od vrtnice se zdi.

Življenje teče, je večnost obstoja,
se obenem spreminja, kot noč in dan,
sedim v cerkvi, ter si razmišljam
kaj vse se prepleta, v mislih nam.

V njeni tišini krožijo med nami
izdihnjene želje, vseh nas ljudi,
poslikani oboki, z nebom na vrhu,
le tja se prisotnim najmanj mudi.

Naivna pička si!
Naenkrat vame udari,
sapa po alkoholu.
V tvojih rdečih očeh,
se zrcali ves živalski nagon,
ki si ga do sedaj skrival pred mano.
V moji se roki znajde fotoalbum.
Najine slike.
Slike na katerih sva midva.
Vsaj nekoč sva bila to midva.
Raztrgam fotografijo na kateri me objemaš.

Le še eno kapljico nalij,
da pozabim na vse kar me teži,
da pozabim na vse strahove,
da pozabim na vse svoje dolgove.

Le še eno kapljico nalij,
da za vedno zaprem oči
vid mi peša od prizorov
vseh obupanih ljudi.

Kot mehek, bel oblak prihajam,
da te razvedrim.
Nikjer te ne najdem.

Povej mi drobna ptica,
ki letiš nad vrhovi sveta.
Povej mi kje je kraj,
kjer pot ta težka se konča.
Povej mi kdaj svoboda bo prišla.

Ta pot, ki tisočkrat sem jo prehodil,
vedno znova drugačna se mi zdi.
Vsak odtis prinaša spomine
na pretekle dni.
In na ljudi, ki so prijatelji mi bli.

Metulj, kdo ti je raztrgal krila?
Kdo te je zaznamoval?
Te je raztrgal tvoj sovražnik
ali ta, ki srce si mu dal?

Metulj, vrata k želji so odprta
vztrajnost bistvo je skrivnosti
Tvoja pot je jasna, a lahko te rani
A ne pozabi, da čakam te na drugi strani.

Iluzije v glavi, iluzije v očeh
misli v oblakih, življenje na tleh
Spomini prestari, ideje premlade,
vsak vdih pride samo iz navade.

Korak za korakom se starajo udi
obrablja se misel, obrablja se sluh
Le vid še ostaja in dela razlike
teža sovraštva povzroča nam pruh.

Luknja v glavi,
luknja v prostoru,
luknja v času.
Kje sem?
Ne najdem se.

Med vrsticami lebdi,
po življenju hrepeni.
Nema od strahu,
duša se suši.
Hladna od potu,
ljubezni si želi.

Luknja v srcu.
Tu sem.

ah ja...

Po telesu čutim strah
Odpira vrata čudnih sob
Pleše z nenavadnimi sencami
On je tisti ki povzroča preplah

Igra se s čudnimi glasovi
Išče vzrok
Nihče ga ne mara
Zaradi njega v šoku je otrok

Svet ni človeku bil dan,
Sonce ne ugaša zato
ker je človek zaspan,...
Ni zvezde na nebu,
ki sije zato da klanja se nam!

Naj čistost srca ostane tam,
tam, kjer je ne poznajo,
čeprav je le to edino kar imajo!

Bi pisal roman vam o tem kako in zakaj,
če bil bi zašel človeški korak pomotoma v raj,
izgubil svoj smisel ta isti bi kraj-a zakaj?

Umrl sm davno,
umrl včeraj,
danes bom spet,
čemu še umirat - živet?!