Ko svet obdane noč
in vrata se zapro
ko se luči prižgo
in zvoki večerni zapojo
ko pojenja vrišč otrok
in sonce zaokroži lok
ko kavarne ožive
in molitev se začne
sedim ob oknu
vsa zamišljena
in sanjam: 

Spoznanje

Koprena svetlobe,
skozi pajčevino utira si pot.
Jutranji sij -
sestopim v svet,
obujam spomine,
prebujam se spet
v realnost popolno....
Tam daleč, tam daleč pa sonce žari....

Bobnijo zvonovi.
Napeta opna mehurja vibrira.
Akustika perfekcionistov.
Pod regratovimi listi
se skrivajo mravlje.
Celice pretresa strahospoštovanje.
Na suhem ne pride
do kratkega stika.
Molitev, spoštljivo skloni glavo.

Stopinje vodijo v samoto
in za sabo puščam san
vse pred mano zavito je v temoto
in nov korak mi je neznan
bom zmogla dolgo pot vesela
bom našla mir in srečo
ali bom vekomaj trpela
in jokala z dušo mi bolečo.

Jutra s tabo
vedno se jih bom spominjal:

med nama predihane rjuhe, na oknu
topel majski dež.

Prazna Topniška v nedeljo, ko te pred
blokom opazujem, kako kadiš zadnjo cigareto,
oblečena si v ohlapno rjavo trenirko,
tvoje oči barve neba
v lužah.

Kaj razmišlja voznik avtobusa
ko tiho kadi in si
gleda v čevlje?

Na končni postaji čakam in se
sprašujem o teh stvareh

Poldne je že mimo in nisem še bil v mestu

Malo me skrbi, ker ne vem, kdaj točno
odidem

Ura niti še sedem ni, ko me zvok mobilnega telefona zbudi: »Sem že v Ljubnem. Kje si ti?« To bile besede so Klemna Janše, ki me dobesedno pred vrata pride iskat, da greva skupaj prečit greben Košute, dolg ko ženski vrat.

Mogočen greben Košute

Že peljeva se proti Ljubelju, meni pa se še vedno megli. Oči se še niso zbistrile. Prejšnji dan, dva treninga težka, so moje noge nosile. Zjutraj s Hudega Grabna sem prvič na Dobrčo užgal. Pa je bilo težje, kot sem pričakoval.

Sanjala sem, da so moje pore vsaka zase črke, moja koža množica potencialov.
Sanjala sem, da nekomu moji spomini marsikaj pomenijo. Da imajo moje oči očarljivo bravo, da je moj vonj privlačen in moja pesem pravična.

Nosim, nosiš,
nosiva, nosimo.
Nosíte.
Nosímo,
imejmo se radi.
Nisem,
nikdar nisem.
Nadja, naravnost,
s krmo naprej
navzgor
postrani
kot po navadi.

Nekje iz daljave jo čutim,
kot vroč ogenj, plamen strasti,
hladen veter ki prebudi zavest,
iz nič ustvari vihar ljubezni
nežne besede iz duše, srca,
oči kot dvoje svetlikajočih zvezd,
modro lesketajočih podnevi,
vabljivih, z ljubeznijo polnih.

Bežiš v pozno pomladanski sneg
stopljen z medenino oblakov
bežiš v poznopomladanski veter
poln vonja nezrelih češenj
bežiš v poznopomladanske mite
nevedoč za umiranje senče
bežiš v poznopomladanske sanje
proč od supernove tvojega ozvezdja

Bežiš v poletje
kot da bo tišina razčistila živčevje
pomirila neznosono brenčanje neba.

Bila je noč in bile so zvezde.
Bilo je življenje in bilo je upanje.
Imela sem vse. Imela sem sebe, tebe in svobodno nebo...
Ostale noči so, zvezde so ugasnile.
Še vedno je življenje a je brez upanja, prazno in žalostno.
Nimam več sebe, tebe in nebesnih širjav.
Ostali so mi le še spomini in ruševine nečesa kar je nekoč bilo...
Si, a nisi moj. Sem, a nisem svoja.
Čigava sem??? Nikogaršnja. Izgubljena, zlomljena, pohabljena

***

Od otroštva smo sebični
izsiljujemo si pot do hrane,
od rojstva do mladosti
vse bolj zadrte smo narave.

Misliš, da si dober in pravičen
in zopet si nekje sebičen,
v sebi sodiš rad drugačne,
čeprav ne veš zakaj so takšni.

Sebičnost nas prerada vodi
v napačne sodbe in namige,
ki povzročajo navzven zgago,
a mi nedolžni in brezhibni.

Če hočeš biti slaven pisec poezije,
moraš pisat sranja, drek in bedarije.
Če pišeš kvalitetno, rimaš iz srca,
izločen si konkretno, kadar se le da.

Težko bitko bije, pisec poezije,
če bori se zlezti višje od sveta
a zmagal tisti je, ki se ne bije
in ve da vrh ima na dnu srca.

Berem kvazipesnikov izdelke
in rajši gnile poljske imam pridelke.
Tisti ki danes veljajo za poete.
Na žalost ne pišejo več kvalitete.

Danes ne vlada več pravica-
sedaj so drugi časi!
In vsaka kurba je devica,
če le tako se govori po vasi.

Mnogo žensk sem ljubil.
Mnogo ženskam se predal.
A vedno sem izgubil,
ker pravično sem igral.

Oče pravi da sme še nezrel
in morda bi še verjel
če bila bi ne resnica
da vsaka ki sem jo ljubil, bila je prasica.