Kdo je na zemljo
vrgel trpljenje,
kdo je na zemljo
prinesel gorje,
kdo je zasadil
zrno razdora,
kdo ranjuje moje srce?

Upam,
Čakam,
da prideš,
me poljubiš,
v življenje zbudiš,
mi roko podaš,
da vstanem,
shodim.

Jaz te ljubim iz srca,
ženska mojega življenja,
ti si vir moči, navdiha,
luč skrivnosti poželenja.

Je dotik in dozorelo hrepenenje,
Skrivnostno ime, nežno dehtenje,
Je igrica, ki jo oba rada igrava,
Čarobni svet, ki ga ne poznava.

Človeštvo zgubljeno v pogubo hití,
se vsak dan bolj jebe in se duší;
če kje je božansko veselje brez mej,
to je, ko truplo visi moje z vej.

Bi res lahko zaživela najlepšo pravljico?
Bi nama uspelo združit nebeški duši?

Bi se ljubila do zadnjega diha,
si izmenjavala sokove in izžarevala srečo,
okužila svet z vonjem čarovnije,
širila virus veselja,

… bova zgradila most do najbolj osladnih sanj,
… se bo zgodila (z)medena čarovnija,
… bo prišel trenutek doživetja pravljične dežele fizikalnih dimenzij?

Kolažiram se. Iz koščkov delam kolaž.
Ne najdem več celote. Pobiram.
Malo tu, malo tam. Nekaj ukradem.
Spominom. Biti fotografija. Dokument.
Nespremenjen. Jaz pa delam kolaž.
Delam celoto iz koškov. Spomina.
Ko bi le bila večna fotografija.

Razteščena na tleh v svojih črepinjah ležim.
Kot rezila se črepinje zažirajo vame.
V mlaki krvi ležim in poslednjič krvavim.

Razbit nasmeh, razparana koža,
kri ki srce ti boža,
bolečina ki žalost umiri,
ko vsak čut zaspi,
sladka bolečina zareze,
ko izginejo vse pretveze.