Budim mesečino
Nevihta trese prezeble ostanke sanj na verandi
Polnoč še ni pognala listov
da bi se skrila v zelenkasto zavetje

Draga svetla luna,
odnesi moje čute daleč tja
in napolni moje prazno srce,
napolni ga s svojo čudovito milino.

Sedim v sobi
nekaj sveč
plameni v toploti plapolajo
rišejo sence na zid in obraz
nekje v daljavi zvončki cingljajo
naslonjač, ovita v mehko odejo

Ali vidiš žalost v očeh?
Žalost v očeh, žalost v grlu,
žalost v srcu, v duši tišči.
Žalost še v palcu na nogi.
Vse od žalosti ihti.

Daj, objemi me okrog pasu
in me stisni k sebi, saj veš,
moje srce pripada le tebi.

Daj, da se skupaj zbudiva,
tako kot že neštetokrat prej,
(samo vsaj zase), učke odpriva.

Ko bi me ti videl,
kako premišljijem in gledam v strop,
ko bi videl, kako mi oči vleče skup,
pa ne morem zaspat,
ko bi me pogledal v oči,
bi prebral v njih obup,
le takrat bi vedel,
da besede tvoje zame so strup.

Sploh veš, kakšen je občutek,
ko v trepetajoči sopari sestradan
čepiš v ožgani travi?
Kako zbran je pogled,
ko najdeš najmanjšo gazelo,
katere nežno meso še ni hitro?
Sploh veš, kako mogočen je trenutek,
ko skočiš in se kakih dvesto
ali tristo gazel divje razprši
v en sam kaos rešitve?

V daljavi odmeva zvonov slovo,
veličasten zvok vzpenja se v nebo,
zemlja položila svojo nežno roko,
na življenja je utrujeno telo.

Kam gre človek, kam gre svet?
Glas resnice je preklet!
Le potrošništvo dobiva
vsak dan vedno več goriva.

Tih samoten je večer
okrog vršacov piha sapa
v dolini blažen mir
v gozdu sova brani svoj revir.