Strah me je
besed, solza.
Strah me je
obljub, gorja,
strah
neizrečenega,
strah

Čakam dan,
ko bom lahko občutila tvoj dotik.
Čakam dan,
ko bom lahko uzrla tvoj obris
in čakam dan,
ko bo tvoj sladki vonj napolnil moja pljuča,
tvoj nežni glas posrkal kri iz žil,

Tisti zadnji dih...

Ali se zavedaš?
Ali čutiš življenje, ki odhaja?
Ali čutiš?
Ljubezen?
Jo čutiš?

Je lepo biti angel?

Ko iz ostre beline
sonce prikliče življenje
in vsaka bilka vztrepeta
v stvarnikovo slavo?

Kdaj napisal mi boš pesem?
Ko zrelo klasje upognilo se bo v vetru,
ko drevje se šibilo bo pod težo sočnih hrušk,
ko narava barve živopisne nanesla bo na liste,
ko gozdna bitja bodo se odpravila k zimskemu počitku?
Morda takrat?

Kot zelena kača se mi vije okrog posušenih nog.
Z jezikom svojim sika. Razdvaja dušo. Nosi strup.
Nežno vtira vame gnusen sluz. Me podkupuje.
Boža me. Me pljuva. V celoti hoče vame. Biti jaz.

Veš, Tanja,
sonček sije,
in popki na vrbah so se odprli,
in ptički pojejo,
in vedno bolj toplo je.

Ko bom umru
se bom u zlato skrinico zapru.
Nad mano bodo sveče,
take čis rdeče
s plamenom goreče.

Moja boš
ko te prebodem s šilom časa
moja boš
ko se kazalec zarine v dišeče meso
moja boš

Ni dolgo kar je umrla

še seva telesa lahen opoj
Ko jo gledaš golo pred sabo
komaj zadržuješ smeh.