Potrta sem,
v sebi strta.
Sto koščkov
razletenih
in jaz vmes,
na razbeljenih
kolenih.

Kot črv se vame je zagrizel dvom,
da tvoje se srce mi oddaljuje.
Zato zlovešč imam občutek, da te izgubil bom,
ker v borbi tej nek´drugi zdaj zmaguje.

Izzvati afekt emotivnega z določeno gesto, podobo ali besedami ni premikanje gora.
Obdržati, kaj šele stopnjevati le tega pa je v tem primeru sizifovo delo.
Zaradi močnih mističnih kontrastov postajam vse bolj in bolj odsoten, kar se opazi tudi na moji zunanjosi.Namesto veselja in energije, kažem žalost in depresijo.
Postajam vse bolj in bolj zbegan, vse bolj in bolj padam v obup.
Ne vem kaj naj si mislim, vsekakor pa vem kaj čutim.

Komentiraj pesem na forumu.
(9 komentarjev)

Ti pišem pesem, a prazen list ostaja.
Ti pojem pesem, a v grlu glas zastaja.
Igram ti pesem, a zvoka struna ne oddaja.

Svojo dušo dal sem tebi,
da bi sŕčno me ljubíla,
da nikoli v življenju
ne bi name pozabíla.

Rada bi svobodo,
da bi moje noge mirno tekle in
prodirale skozi visoko zeleno travo,
ne da bi kdo hodil za mano in
ugotavljal mojo smer ali velikost noge!

Tvoj omamni nasmeh,
tvoj očarljivi pogled,
želim.

Vrtenje metafor v različne smeri
Mečem besede na kupe in želim ustvarit goro
Neprehodno

Morda jutri,
ko zopet slišim tvoj glas,
bo drugače.
Mogoče jutri,
ko zopet bom žejna besed,
bo lažje.