Senca. Puščava. Boben.

Senca temno sive barve,
poplesuje po puščavi.
Njene lahne stopinje
bobnijo v vetru.

Zalost ni veselje,
prej obup in kup nerazvitih obljub.

Poskusiti jo je lahko,
a upreti se ji in se ji ne predati
je tezje in skoraj nemogoce!

Ko kdaj se bova srečala, ne odvrni mi pogleda!
Naj vsaj za hip spomin se v njem ponovno najde,
morda srce odklene, ki je za teboj postalo strto
in če ne lepoti, vsaj bolečini ostane naj odprto.

Ti si divja ptica na vseh mojih poteh
Si ogenj, ki v nočeh mi požira telo
A jaz sem lahko, če se trudim še tako
Samo oster prah v tvojih očeh.

Upanje, sreca, veselje;
to so viri nasih sanj
nesmisel je pokopan,
dusa si zeli pocitka in lepih sanj.

V ogledalu odsevi nevihtnih oblakov,
temne sledi izgubljenih korakov,
grozeči odmevi krikov neba,
besneči pogledi očeta Boga.

Zvezanih rok se nemočno oziram
k tebi iz ječe, v katero zapiraš
me vsakič, ko znova nadeneš oklep
in s svojimi mislimi izgineš v njem.

Naj tisti, ki je res brez greha, vrže prvi kamen,
naj tisti, ki pozna resnico, sodi vsem ostalim;
naj tisti, ki resnično ve,
kaj je po Bogu in kaj ne,
vstane izmed nas, ki smo
samo ljudje in prav zato
ne hodimo po vodi,
temveč padamo v zmoti,
izgubljamo smeri in spet
se vračamo na staro sled.
 

Zdaj je čas milosti, čas odrešenja,
čas, ko vstajajo od smrti življenja,
čas, ko vstajajo sanje iz pepela,

Ubij me že! Ubij me in končajva ta boj,
predolgo že traja, končajva nocoj,
vzemi mi vse, kar še nisi mi vzela,
ne pusti ničesar mi, razen pepela...