Bolečina kot poet,
zadnji bil je tvoj pogled,
srce jokalo bo, kot vedno,
oddaljena si bova spet...

Spotikam se po ulici bodic in perja.
Želje, sanje oblačijo se v razdejanje bolečin.
Iščem tvoj obraz. Kakšen je?
Ponavljam tvoje ime. Ki je?
Ne poznam te. Ne vem kdo si. Ne vem kje.

Mislim, ker nevem.
Vem, ker sem.
Vonjam, ker imam nos.
Večina nas, ki ne veruje ...
ljubi nič.

Zazrem se vanj,
ogledalo sanj ...
večnih dram ...
misel pesmizma v nebo odseva ...
podobo svojo – vse vem in vse znam.

Brezciljno drhtenje
v polnočni hlad ujetih porazov,
kakor lebdenje zgubljenih obrazov
v tišini meglic;
nad gozdom modrikast je mesec
objel svetlobo bleščečih kresnic.

Bolelo bo,
zelo bo bolelo.

Potem se bom pomiril
in se spomnil
vseh lepih stvari.

Znebi se občutka,
Pahni ga kot burja popke,
V pozabo.
Ne razmišljaj,
Prepusti se toku kot ribe,
Dovoli si,
Da vrana poleti,
Iz črnin tvojih sanj.

Občutek oddaljenosti.
Pritisk na ušesih.
Slišiš glasove?
Vidiš ljudi pred seboj?
Omama je govor,
poželjive so gibajoče ustnice.

Ne popraviš las,
ki mi jih veter podi na obraz,
pa vendar si se izgubil v mojih očeh.

Ljubiš moje srce,
pa si ga kdaj poslušal biti?

Mižiš in želiš, da ti pokažem sonce.

Blindfold your eyes with a ribbon and
make an admission that sugar is divine
being covered with roses or money if you like
doesnt give out such feeling inside